Vaje v pozabljanju : roman

»Moška sta se spogledala. Spet je spregovoril starejši z nizkim, raskavim glasom: »Novi ste tukaj. Ničesar ne veste o naših navadah. Predlagam vam, da se vrnete. Nočemo povzročati težav. Ampak tudi vam ne bomo dovolili, da bi povzročali težave nam.« Bil je vljuden, čeprav je bilo iz njegovih besed razločno slišati grožnjo.
»Kakšnih težav?« je zajecljal Rishi. »Ne vem, o čem govorita.«
Mlajši moški je stopil korak naprej. »Vaša kurba je bila danes v zdravstvenem domu. Vmešava se v stvari, ki se je ne tičejo. Pojdita domov. Pojdita, kamor hočeta. Ampak poberita se od tukaj.«
Starejši je z dvigom roke ustavil bojevitost mlajšega. Njegova ura se je v poznopopoldanskem soncu zlato zableščala in na njegovem kazalcu je Rishi zagledal mavrični ogenj. Diamantni prstan. Kdo sta ta človeka?
Starejši je potrepljal Rishija po rami. Dobrohotno, očetovsko. »Saj razume. Kajneda? Odšla bosta!«
Rishi je gledal, kako sta moška sedla v bel kombi in odhitela nazaj, od koder sta prišla. Čutil je, kako mu srce v prsih razbija. Usta je imel čisto suha. Še nikoli ga ni bilo tako strah. Kaj je storila Smriti?« (str. 344 – 345)