| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Trst, 2017 |
| Založba | Mladika |
| Ključne besede | Ljubezen, Ljubezenski partnerji, Medosebni odnosi, Spomini, Staranje, Varanje, Vdove |
Odtisi v času je zbirka 12-ih kratkih zgodb. Semena, iz katerih zrasejo zgodbe Eveline Umek, so notranji konflikti literarnih likov. Odrasla ženska z izletom v kraj, kjer je v otroštvu preživela vikend z mamo, razčisti krivične obsodbe in občutke krivde. Moški z odločitvijo, da se bo udeležil obletnice mature, odpusti sošolcu njun socialno materialni konflikt. Alkoholik obračunava s senco strogega očeta sodnika. Nekdanja zelo priljubljena tajnica direktorja dela kot čistilka in se izmakne odnosu s sodelavko tujko, ko odkrije, da ima ta prizadetega otroka. Ženska se s »poslovilnim aktom« odloči dokončno zapustiti nekdanjega ljubimca. Ločen moški se kljub začetni zaljubljenosti ne odloči začeti novega razmerja. Upokojeni bančni delavec niha med italijanskim Milanom in slovenskim Trstom, med življenjem ločenca in življenjem v novem razmerju. Starejši zakonski par ohrani dvojino, kljub temu da je v preteklosti obstajala tretja oseba. Postarana hči ne preboli krivične očetove oporoke. Vdova po moževi smrti ugotovi, da jo je soprog varal in spozna nekdanjo ljubico. Osamljena vdova odločno ne sprejema novih prebivalcev sosednje hiše in se vnaprej upira vsem morebitnim nevarnostim sveta, ki prežijo nanjo. Druga vdova ob veliki javorjevi mizi, ki ji jo je ob selitvi v večje stanovanje podaril stari oče, podoživlja življenje, ki je odteklo ob mizi in lasten odnos do maminega očeta. Zgodbe se skoraj praviloma začnejo v sedanjiku, prvoosebnega pripovedovalca nek predmet (radijski sprejemnik na podstrešju, kuhinjska miza …) ali nepričakovani dogodek (vabilo na srečanje sošolcev, srečanje z nekdanjim stanodajalcem …) odpeljeta v preteklost, od koder se na koncu zgodbe vrne v sedanjost, obogaten z življenjskim spoznanjem ali razrešitvijo preteklega dogodka, ki dozori v sklepno misel. Vzdušje posameznih zgodb je vpeljano s slikovitimi primerjavami (npr. »Ediju se je zdelo, da je vedno sedel na majavem stolu, kot bi mu hoteli že takrat pokazati, da njegov položaj v hiši ne bo nikoli trden« v zgodbi Betonski vrt), literarne osebe so prikazane poglobljeno, s kombinacijo lastnega notranjega razmišljanja in v odnosu do drugih literarnih oseb, tematsko so zgodbe zelo raznolike (odnosi med ljubezenskimi partnerji, družinska razmerja, spomini iz otroštva, staranje, osamljenost, nezvestoba …). V kratkih zgodbah Eveline Umek je premišljeno, zrelo in izpiljeno vse: struktura, jezik in tudi naslovi zgodb, ki že nakazujejo temeljni literarni motiv posamezne zgodbe. Zgodbe, ki nas zlahka očarajo tako s posluhom za drobne človeške konflikte kot s pisateljsko virtuoznostjo.
Objavljeno: 13.11.2018 13:19:24
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:49
Dolgo je upala, da bo mama uvidela, da ni nobena tatica, da ni ukradla denarja, da jo bo imela rada tako kot v tistih pravljičnih treh dneh … Toda mama je zanosila in vsa njena pozornost je bila namenjena še nerojenemu otroku. Ko se je rodila Kristina, je Betka postala Beti, starejša sestra, ki je morala vse razumeti in vse sprejeti. In od takrat je vse sprejemala, se prilagajala, uboga mala Betka, in upala, da jo bodo drugi vzljubili. V svoji izgubljenosti Beti ni slišala gospodinje: »Vodo sem vam prinesla.« Beti se je zdrznila in jo pogledala v obraz. Tako podobna je bila gospe Mariji. »Gospa Marija,« je zajecljala. »Ja,« je rekla gospodinja, »pravijo, da sem ji podobna. No, upam, da ne bom zbolela tako kot ona. Bila sem še majhna, bilo je zelo hudo. Danes vem, da je zbolela za demenco, takrat pa so mislili, da je samo stara in da pozablja. Kar naprej nas je obtoževala, da ji krademo denar, robce, ključe … Bili so drugačni časi.« Beti se je zdrznila, spreletelo jo je po vsem telesu in nenadoma je začutila, kako bo iz njenih ust planil smeh, pošasten krohot … Hitro je vstala in skušala čimprej priti do avta. Roko je tiščala na ustih in potem se je zasmejala, zarežala na ves glas, da se je ustrašila same sebe. Potem je zaječala, zajokala je in s solzami skušala sprati s sebe tisto daljno preteklost. (str. 22, 23)
