Ivan Cankar : podobe iz življenja

Lani je minilo 100 let od smrti Ivana Cankarja, zato je bilo leto 2018 razglašeno za Cankarjevo leto, kar je dalo zagon mnogim ustvarjalcem in raziskovalcem, mednje spadata tudi znani stripar Zoran Smiljanić (Meksikajnarji) in zgodovinar in kustos za novejšo zgodovino Blaž Vurnik, ki sta svoj pogled na kultno pisateljsko osebnost predstavila malo drugače – skozi stripovsko umetnost. Nekaj podobnih poskusov pri nas sicer že imamo, na primer aktualizacijo in interpretacijo Cankarja v treh knjigah Cankar v stripu (Škrateljc, 2017), v primeru pričujočega dela pa gre za stripovsko biografijo, ki se je ne bi sramovala niti Marjane Satrapi. Cankar nam kot narodu seveda ne bi mogel biti bolj »poznan«, saj ga podrobno obravnavamo skozi šolanje, a ravno zaradi tega pristopa se v nas naseli nezdravo strahospoštovanje in bojazen pred to veliko figuro, katere del zagotovo ne bomo dojeli. Ravno zato je strip Ivan Cankar: podobe iz življenja tako pomemben in učinkovit; z njegovo pomočjo se sprehodimo skozi celotno Cankarjevo življenje, ker pa sta se avtorja očitno osvobodila predsodkov in se ga lotila na bolj odprt način, nam ga uspeta naslikati skrajno človeško – skupaj z vsemi njegovimi hibami vred, pa vseeno do konca spoštljivo. In to je redkost.
Avtorja sta se odločila za linearno pripoved, delo pa je razdeljeno na več poglavij, ki se navezujejo na Cankarjeva življenjska obdobja, kakor so bila določena s prostorom. Začne se torej na vrhniškem »klancu siromakov« leta 1876 in konča na pokopališču Žale leta 1932, ko njegove posmrtne ostanke prenesejo v skupno grobnico slovenske moderne. Vmes pa se kot v filmu odvije njegovo življenje, vse od začetkov v Ljubljani in študija na Dunaju do kasnejšega bivanja na Rožniku in še kje. Samo naracijo dopolnjujejo citati iz njegovih del in pisem ali pa iz pisem drugih o njem ali njemu, kar celoten strip povzdigne na višjo raven in mu daje pridih avtentičnosti, saj se zdi, da izmed okvirčkov res odzvanja Cankarjeva misel. Citati so namreč v pripoved vključeni tako spretno, da se zdi, kot da je pisatelj sam določil, kam naj bo kateri izmed njih vključen. Pohvalno je tudi, da zgodba ne daje prednosti le njegovemu literarnemu ustvarjanju ali le dogodkom v njegovem življenju, ampak se zaveda, da je oboje tesno prepleteno. Zato je neprecenljivo, kako učinkovito in mimobežno v resnici v kontekst njegovega življenja postavi njegova dela – in s tem ne mislim samo na to, kdaj so dela nastala, ampak tudi na to, kakšni so bili vplivi nanj, v kakšen stanju in življenjski formi je bil v tistem trenutku Cankar, od koga ali od kod je dobil navdih za kakšno zgodbo ali roman, kako so bila njegova dela sprejeta v stroki in med publiko in kako je to vplivalo na njegovo kasnejše ustvarjanje, v kolikšen času so bila napisana itd. Poleg tega strip predstavi tudi vse pomembne osebnosti, ki so zaznamovale njegovo življenje. Ko jih z imenom in priimkom vpelje v zgodbo (na primer Frana Levca, Dragotina Ketteja, Otona Župančiča, Izidorja Cankarja, Hinka Smrekarja), jim hkrati nameni podobo doprsnega kipa in kratek »wikipedični« zapis, ki pa poleg osnovnih podatkov izpostavi, kako se je razvijal njihov odnos s Cankarjem.
Avtorja pa se zavedata, da Cankar ni samo stroga biografija in njegova dela, in v zgodbo vključita tudi ožji in širši okvir. V ožji, intimnejši del spadajo njegovo veseljačenje, revščina, dolgovi, prijateljevanje, spori, oboževalke in ljubezni. Sploh pri slednjih se Vurnik malo pozabava in vsake toliko navrže kakšno opazko (»Odkrival je tudi druge istrske znamenitosti. Eni je bilo ime Marietta …«), čeprav je sicer raje bolj skrit in neopazen. V širši del pa spadata družbeno in politično stanje tistega časa, vse od odsotnosti slovenščine v ljubljanskih šolah do njegove kandidature in nazadnje izbruha prve svetovne vojne, pa tudi odzivi javnosti na njegova dela, ki so bila pogosto cenzurirana, prepovedana, Erotika je bila celo sežgana. In skozi vse to se tudi na papirju, kot v resničnem življenju, kali Cankarjev značaj. Vidimo njegovo trmo, prepričanost v svoj prav, kako je znal zaradi tega marsikoga užaliti, kako se ni vdal polovičarstvu ali hinavščini, čeprav ga je to teplo, pa kako je bil pogosto nerazumljen in kako je zaradi tega besnel, cepetal, trpel. Če kje, je Cankar pri Smiljaniću in Vurniku polnokrven (tudi vročekrven) lik, in to je ključen doprinos pričujoče knjige; zdi se, da nam še nikoli ni bil tako blizu, da še nikoli ni bil tako ranljiv.
Vizualno gre za razgiban strip, saj si okvirčki ne sledijo eden za drugim, ampak so nekatere podobe osvobojene meja in se nahajajo nekje sredi vsega, enako velja za portrete pomembnih ljudi. Čeprav je spremnega teksta precej in je risba črno-bela, ne pride do preobilja informacij, saj je pomensko strip sproščen in razrahljan, ne pove preveč ali premalo, pa tudi same podobe so jasne, izčiščene in s poudarkom na obrazih. Najdemo pa tudi nekaj močnih vizualnih podob, na primer prikaz razvoja spora z Govekarjem, ko sta v kadru samo profila obeh in se oddaljujeta za toliko, kolikor se med njima poglobi prepad. Tu je tudi podoba utapljajočega se Cankarja, ki se v nekem trenutku zave, da se ne bo uspel izkopati iz dolgov, in podoba s škarjami razrezanega Cankarja, ki se ga je lotila cenzura. Najbolj od vseh pa presune celostranska podoba kričečega človeka in eksplozijo granate v ozadju, ki napoveduje izbruh prve svetovne vojne, ki je Cankarja zaznamovala, dušila in prizadela. In ko se pisateljeva podoba čisto na koncu razblini v packe črnila, dojamemo, da se lahko od njega še vedno veliko naučimo. Kombinacija take vizualne veličine in pretanjenega teksta tako ustvarja podobo Cankarja, kot je še nismo videli, a je ne bomo mogli pozabiti.