Stoja na krogih

Leon Štukelj, gimnastičar, olimpionik, pravnik, mislec, stoletnik. Ljubitelj umetnosti, kulture, literature, plesa. Ljubljenec deklet, mož, oče. V gimnastiki je osvajal medalje že za časa Kraljevine SHS in kasneje Kraljevine Jugoslavije. Doživel je prvo in drugo svetovno vojno. Ko je v drugi z nosečo ženo bežal pred okupatorji, ga pred streli reši nemški vojak, ki ga prepozna po tem, da mu je na “Hitlerjevih” olimpijskih igrah prenašal opremo. Po vojni Leon za režim postane moteč, v nekem trenutku ga celo zaprejo, kasneje zgolj izkoristijo njegove talente in pravniško znanje, a prave veljave ne dobi vse do osamosvojitve. Rehabilitiran je predvsem s povabilom na olimpijske igre v Barcelono. Tam se spoprijatelji s predsednikom komiteja Samaranchem in se na naslednjih igrah v Atlanti predstavi in doživi stoječe ovacije kot najstarejši olimpionik na svetu. Zgodbo je zapisal mlajši pravniški kolega, ki je imel čast Štukljeve zgodbe poslušati osebno. Iskreno: koga utegne slogovna siromašnost in linearnost pripovedi zmotiti, toda avtor hkrati pred velikanom izraža tolikšno, res skoraj otroško ponižnost in občudovanje, da se navsezadnje da to celo spregledati. Sploh, ker je bilo Štukljevo življenje zanimivo samo po sebi.