skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Najini valovi

4,5
(15)
Žanrdružbenokritični roman, družinski roman (tudi rodbinski), psihološki roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaDob, 2019
Založba
Zbirka POPisano
Ključne besede Družbeni odnosi, Družinski odnosi, Krize, Ljubezenski partnerji, Zakonsko življenje
Število strani

213

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Ko dvojina postane rutina

Ajda in Maks sta zakonca poznih srednjih let, hčerka Brina, umetnica, se je osamosvojila, imata dobri službi in udobno stanovanje, vendar nista srečna. Predvsem žena je naveličana rutine in prepirov vsakdana, mučijo jo tegobe menopavze, nekoč vroča zakonska ljubezen je le še navada. Ajda osuplemu možu predlaga začasni razhod, Maks se jezen in razočaran odseli na drug konec Ljubljane. Zgode in nezgode novopečenih samskih avtorica opisuje z dobršno mero humorja, spremembe, ki si jih je predvsem Ajda tako želela, se sprevržejo v katastrofo. V zabavni, dogajanja polni pripovedi o iskanju novih priložnosti ter o hrepenenju po večni mladosti kot imperativu sodobne družbe se bo prepoznal marsikateri pustolovščin željan nezadovoljnež.

“O, a gremo na počitnice?” je zažvrgolela frklja in mi, ko sem se s prtljago tlačil v dvigalo, pomenljivo pomežiknila. Nikoli nisem ujel njenega imena, zgolj nadpovprečno veliko oprsje. “Ne!” sem se odrezal in se zdrznil ob neprijaznem tonu lastnega glasu. Res mi ni bilo do pogovora. A bodoča farmacevtka kot da moje tečnobe ni opazila. “Aja? Kaj pa pol?” Kaj te briga, avša radovedna. “Opravki pač” sem zamrmral …(str. 23)

Citati

(1)

Kritike

(1)
Manja Žugman
Ednina (tudi kot del dvojine) 

Slovensko avtorico Petjo Rijavec smo lahko bralci doslej spoznali po njenih dveh romanih. Prvega je napisala leta 2012. Tedaj je to storila pod psevdonimom Emma Bon. Roman nosi naslov Milfa, na knjižnih straneh pa nam avtorica predstavlja žensko protagonistko srednjih let, ki se odloči kritično pogledati na svoje življenje in vanj vnesti spremembe. Leta 2014 pa se je podpisala pod roman z naslovom Piarovka, v katerem je med drugim ubesedila tudi svoje poklicne izkušnje v odnosih z javnostmi.

Tokrat pred bralca postavlja roman Najini valovi, ki se tematsko osredinja na razmerje (tudi razhod) dolgoletnih zakoncev in razmisleku o samem sebi. Avtorica v ločena poglavja (izmenično) postavi Ajdo, ki šteje nekaj več kot petdeset let, in njenega, nekaj let starejšega moža Maksa.

Ženski in moški lik izmenično pripovedujeta svojo zgodbo o staranju, o fizičnih in psihičnih spremembah, ki jim ne gre ubežati, čeprav se vsak po svoje na moč trudita (z njimi tudi soočati se). Bralec lahko opazuje in razlikuje med ženskim in moškim pogledom na starost in staranje. Dolgoletna zakonca Ajda in Maks pa se poleg tovrstnih sprememb odločita še za začasno prekinitev zakonske zveze, o razhodu in doživljanju le-tega pa spet izmenično, s svojega zornega kota pripovedujeta. Menjava pripovedne perspektive je dobrodošla avtoričina poteza še posebej zato, da se zgodba vsakega posameznika postavi v ospredje z vsemi njegovimi (ob)čutenji, pomisleki in razmisleki, željami in hrepenenji, da se v njej uzre predstavnica ženskega ali predstavnik moškega spola (srednjih ali poznih srednjih let) ter da se "ednina" v njej ne nazadnje ugleda tudi kot "del dvojine".
Zakonca sta svoje dolgoletne skupne poti že naveličana. Opaziti je, da se Ajda (za razliko od moža Maksa) natančneje opazuje, si bolj prisluhne in se z vsemi spremembami, tako fizičnimi kot psihičnimi, tudi težje sooča. Maks se jih prav tako zaveda, a se z njimi veliko lažje spopada. Psihično ga manj obremenjujejo. Ajda je tudi v večji meri nezadovoljna s svojim zakonom in se tolaži tako, da si dopoveduje, da se s takim životarjenjem srečujejo vse ženske njene generacije, kar pa je pravzaprav slaba tolažba. Zdi se, da se je skorajda preveč naivno in prehitro odločila, da bo možu predlagala pavzo. Te pa njuna hči Brina ne sprejema, saj meni, da se zakonci bodisi razidejo bodisi ostanejo skupaj ter da vmesne postaje ni. Na tem mestu je avtoričin premislek o pavzi dobrodošel, saj je z njim nakazala, da ne gre tako hitro sprejemati odločitev dokončnega razhoda, marveč je vredno o svojih preteklih in prihodnjih (samskih ali pa skupnih) poteh razmisliti, predelati preteklost, se soočiti s sedanjostjo in premisliti prihodnost.

V poglavjih spremljamo torej ločene poti Ajde in Maksa. Njuno samskost in osamosvajanje začinijo sočni drobci, ko je na preizkušnji razum in ko lahko privrejo na plano potlačena in že pozabljena čustva, ki pa ju v trenutkih omame in/ali osame pripovedovalec in pripovedovalka izkoristita v svoj prid (nerazumno, sebično, maščevalno, osvobajajoče). Pripetljali, v katere se ujameta, pa so v romanu več kot le zaželeni, saj jima omogočajo (v)pogled v lastna hotenja kakor tudi v njuno zvezo z distance. Uvideti je, da jih je pisateljica vpletla zategadelj, da se je lahko zgodil trenutek, ki ju je znova zbližal, hkrati pa se v vnovični ničelni točki lahko začne pisati nova zgodba, nadaljevanje in razkrivanje, kaj sta v odnosu spremenila in kaj jima preobrazbe (pozitivnega in/ali negativnega) prinašajo.

Roman je čisto sodoben, zelo berljiv in na mnogih mestih zabaven. Je prijetno in sproščeno (tudi plažno) branje. Avtorica je spreminjanje ženskega in moškega telesa predstavila tudi zelo naturalistično, sočno, hkrati je v opise vnesla sveženj slikovitih in hudomušnih prispodob. V besedilu je prepoznati mnoga poimenovanja najsodobnejših lepotnih in kirurških posegov. Sodoben način življenja poleg Ajdinega in Maksovega prehranjevanja pišejo tudi spomini na mnoga njuna popotovanja, od razvajanja na rajskih Sejšelih do raziskovanja Azije, Afrike in Južne Amerike. 

Bralec se lahko zlahka vživi v (vsakdanjo) rabo sočnih kletvic in besednih igric ter se znajde v dvoriščnem živžavu izpred stanovanjskega bloka, koder se vije "vonj po praženem krompirju in pečenki" in kjer "eden od dveh pamžev", ki ju ima zaradi "nabijanja nogometne žoge v betonsko ogrado smetnjakov cela soseska vrh glave", tuli in zavija kakor gasilska sirena. V podobah življenjskega vsakdana in drvečega se delovnika se lahko ugledajo takšne in drugačne Ajde, ki izgubijo "dar govora", če jih kdo vpraša, s čim se poleg službe še ukvarjajo, ali se prepoznajo takšni in drugačni Maksi, ki se v vsakršnem položaju večinoma bolje znajdejo in najdejo od žensk.

Manja Žugman

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 155
Komentarji: 0
Število ocen: 15
Želi prebrati: 11
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 17

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja