Tržaške prikazni

Trst je naš, je slogan, ki občasno še zdrsne z ustnic kakšnega entuziasta, čeprav pravno formalno temu seveda ni tako. Trst je topogledno pač italijanski, ker je bilo tako zapisano v osimskem sporazumu. A vendar je Trst predvsem sam svoj. Mesto, ki živi po svoje in se požvižga na to, kar o njem mislijo drugi. Dušan Jelinčič je verjetno najplodovitejši sodobni slovenski zamejski pisatelj, ki se preizkuša v zelo različnih žanrih. Najuspešnejši je zagotovo v tako imenovanem alpinističnem leposlovju, saj je njegov roman Zvezdnate noči največkrat nagrajeno slovensko leposlovno delo sploh, in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo bralcem predstavil zgodbo svojega rojstnega mesta. To je naredil z zbirko kratkih zgodb Tržaške prikazni. Logična in dobra odločitev, saj je na ta način zgodbo mesta možno prikazati še najbolj večplastno. V Tržaških prikaznih torej nastopijo Julius Kugy, James Joyce, Italo Svevo, Odilo Globočnik, Franco Basaglia … ljudje, ki so Trst zaznamovali tako v dobrem, kot slabem. Jelinčič posveti zgodbo tudi kopališču Lanterna, ki ga Tržačani imenujejo Pedočin in je edino kopališče v Evropi, na katerem se morajo moški in ženske še vedno kopati ločeno. Prav tako posveti zgodbo staremu stadionu Gezar, na katerem je precejkrat na končni rezultat nogometne tekme s svojimi sunki vplivala tržaška burja. Trst torej ni naš in verjetno nikoli ne bo, je pa vsaj nekoliko Jelinčičev in ko sem prebiral njegove Tržaške prikazni, me je večkrat prijelo, da bi ga ponovno obiskal. In ko ga bom, bom nanj zagotovo gledal z drugačnimi očmi, kot sem doslej.