Tri smrti

V romanu Tri smrti tretjeosebni pripovedovalec v treh delih razkriva življenjske zgodbe treh različnih žensk. Vsak del je naslovljen po glavni literarni osebi posameznega dela (Mama, Ida, Mirjam). Dele v celoto povezuje prevladujoči dogajalni prostor (Burkina Faso), smrt bližnje osebe kot izhodišče pripovedi in osrednje literarne osebe, ki se na različne načine srečujejo skozi vse tri pripovedi. V prvem delu skozi pripoved o ženski Mami spoznamo afriško družino, razkrije se nam Mamino otroštvo in življenjske zgodbe njenih sorojencev Abdula, Fante in Muhameda, pravkar umrle mame Nne in očeta Ousmana, prepleteno z Maminim razmišljanjem o medsebojnih odnosih, ljubezni, erotiki in izseljenstvu brata Muhameda, ki se po več letih vrne iz Ljubljane s sinom Črtom, za katerega naj bi poskrbela Mama. Iztočnica drugega dela je smrt slovenskega novinarja Oliverja, dopisnika iz Afrike. Zgodba se razvija skozi doživljanje hčere Ide, ki na zadnjem skupnem potovanju spoznava očetovo drugo življenje. Tretji del je zgodba o Mirjam, ženi ob državnem udaru umorjenega predsednika, ki je bila prisiljena z dvema otrokoma zapustiti domovino. Njena zgodba je zgodba o izseljenstvu, žalovanju, zlorabljeni ženskosti, iskanju resnice o moževem truplu, nasilju, političnih spletkah. V zgodbah se literarne osebe prepletajo ali čisto očitno in namerno (Oliver je npr. Mamin ljubimec, Idin oče in Mirjamin oboževalec, Mama pomaga Idi, Ida poišče Mirjam v Marseillu …) ali po spletu navideznih naključij (Ida v Ljubljani živi v stanovanju pod Maminim bratom Muhamedom, ženo Tinkaro in sinom Črtom; Mirjam in Oliver sta soudeleženca prometne nesreče, v katero je vpletena Tinkara; na potovanju z avtobusom Črt naleti na Oliverja in Ido …). Pripoved nas ne prestavi samo v živo opisano afriško pokrajino in bogato doživljanje posameznih ženskih protagonistk, v katerih odmevajo travmatična doživetja (smrt mame, očeta ali partnerja, posilstvo, izguba otroka ali zarodka …), pač pa nas prestavi tudi v svet nadnaravnega, v katerem se rojstvo in smrt prepletata in medsebojno pogojujeta, v katerem včasih komaj zaznavna zunanja znamenja in namigi napovedujejo razvoj dogodkov. Tudi v edinih delih besedila, ki so napisani prvoosebno (Tinkarini zapiski) se resnična izpoved prepleta s sanjami, ki razodevajo nadčutne povezave med osebami. Delo se preko konkretnih osebnih zgodb literarnih oseb dotika številnih problemov (odnosi med spoloma, družbeni položaj žensk v intimnem družinskem okolju, problem izseljevanja, občutka izkoreninjenosti, pripadnosti domovini, odnosi med družinskimi člani, delo novinarjev, politične spletke, menjava političnih režimov, prekarnost in težavna samouresničitev mladih odraslih …). Vse omenjene teme so dodatno osvetljene s številnimi medkulturnimi stiki (ki izostrijo lupo za razlike in posebnosti posameznega okolja), dogajanje je postavljeno v realna okolja, iz katerih prosevajo realne politične razmere, v pripovedi je tudi veliko medbesedilnosti (na kar opozarja avtorica na koncu romana in zapis na sprednjem zavihku ovoja, ki delo povezuje z romanom Tri močne ženske pisateljice Marie N’Diaye). Avtorica je ustvarila bogat triptih različnih ženskih usod, kalejdoskop močnih utrinkov iz različnih vsakdanjosti, ki povezani med seboj ustvarjajo izredno pisano in zanimivo sliko ženske intime.