Ministrstvo za najvišjo srečo

Indija, ogromno država z milijardo prebivalcev in atomsko bombo. Država številnih narodnosti in verskih pripadnosti, znotraj teh pa številnih kast, podkast in podpodkast, da je že kar tragikomično. Če ne bi bilo resnično. Indija, država, kjer mrgoli ljudi, kjer rojstvo hermafrodita niti ni pretirana redkost, država, kjer je mogoče najti zapuščenega dojenčka na vsakem koraku. Na eni strani premožni in izobraženi ljudje, na drugi reveži brez strehe nad glavo. In tu je Kašmir. Med množico vsakodnevnih novic iz sveta sodobnemu človeku spopadi v eni izmed indijskih zveznih držav, po novem zgolj zveznih območij, najbrž ne pomenijo prav veliko. Tudi če ga imajo za svojega še Pakistanci. Kaj bi z vsem skupaj? Arundhati Roy, pisateljica, katere prvi roman Bog majhnih stvari je prav tako preveden v slovenščino, začenja zgodbo Ministrstva v New Delhiju. Med hermafroditi, ki si iščejo prostor pod soncem in ga najdejo na opuščenem pokopališču. Nanj pa privabijo tiste, ki sami nimajo kam. V prvem delu so vešče izpisani množični prizori, ki bralcu pred oči kar kličejo nagačenost velemesta, kakršno je indijska prestolnica. V drugem, obsežnejšem delu, je v ospredju Kašmir, njegova zgodovina, odnosi z Indijo. Na prizorišču so štiri osebe, katerih usode se medsebojno prepletajo, nad njimi pa skoz in skoz zlovešče visi peta oseba, policijski zasliševalec z metodami, ki v 21. stoletju niso prav nič drugačne od tistih v preteklosti. Medsebojni obračuni in maščevanja pa tudi ne. “Gosto pisano besedilo”, kot se izrazi recenzent v Bukli, s pogostimi časovnimi in krajevnimi preskoki, zato bo najbrž branje trajalo malo dlje. Sama sem se prvič kar izgubila in šele ob drugem, pozornejšem in počasnejšem branju me je zgodba zares pritegnila. Tako da sem se nato dodatno poučila o Kašmirju in tamkajšnjih razmerah. Pisateljica se v romanu sicer izrecno ne postavlja na nobeno stran, zadnji stavek, ki sem ga izbrala kot udarni naslov, pa daje slutiti, da njeno upanje vendarle ostaja.