| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Prevod |
Urban Vovk |
| Ključne besede | Industrija, Prodaja, Terorizem, Umetnost, Vojna |
Bojda Roberta Perišića v zvezde kuje sam Jonathan Franzen, nesporna zvezda sodobnega ameriškega romanopisja. Verjetno ne čisto brez razloga, pa čeprav je Perišić do zdaj izdal le dva romana, a gre pri obeh za odlično literaturo. Če se je v prvencu Naš človek na terenu posvetil tranzicijskemu obdobju postkomunističnih držav, se v Območju brez signala ukvarja z obdobjem, ki je tranzicijo nasledilo. Območje brez signala je torej roman o globalnem kapitalizmu, nekoliko tudi o arabski pomladi, terorizmu in umetnosti. Je roman o današnjem zahodnem svetu, ki poveličuje drzne poslovne poteze, ki si pod pretvezo demokratizacije prisvaja dobrine, ki mu ne pripadajo, o svetu, ki je za umetniško delo sposoben razglasiti na zid nalepljeno banano, in prav tako o (vzhodnem) svetu, ki vsega tega najbolje ne razume, a se temu vseeno uspešno prilagaja. Perišić je mojster besede in humornih vložkov, kar je dokazal že v svojem romanesknem prvencu kot tudi zbirki kratkih zgodb Vse te smešne zgodbe, ki je prav tako izšla pri Beletrini. Območje brez signala je delo, ki je zmore zadovoljiti različne bralne okuse in si s tem pridobiti širok krog bralcev in občudovalcev, da pa se kaj takšnega dejansko zgodi, bo potrebno knjigo vzeti v roke in jo tudi prebrati. Vrhunsko čtivo!
Objavljeno: 19.12.2019 10:29:11
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:22
“Včasih je bil Nikola res vztrajen, saj je bil tenis obred njunega zbliževanja, stari pa se je temu izogibal na vse načine – govoril je, da tenis ni dober za njegov križ, da ta šport zanj ni več primeren.
Stari je celo privolil v problematičen intervju, k sreči ni šlo za časopis s prav visoko naklado, zaradi katerega so ga nekoč v Nikolovi družbici v šali označili za “starega komunajzerja”, saj se je takrat v pogovorih že dodobra prijela etiketa komunajzer, pri čemer je Nikola poskočil, saj stari nikoli ni bil član partije. “Govoril je tudi takrat, ko so drugi molčali!” je vzrojil.
Že v redu, pustimo to, glej ti njega, se mu je družba posmehovala, požvižgali so se. Nikola je to vedel, pa vseeno ni maral slišati sintagme “stari komunajzer”, ki je v klubu ni bilo primerno uporabiti, celo v šali ne, še posebej pred tistimi starimi mrokarji, zvečine gospodarstveniki, ki so bili komunisti ali bolj natančno člani partije, saj seveda nihče od njih ni bil komunist po prepričanju, ampak se drugače ni dalo. Če vse skupaj seštejemo, je pravzaprav težko reči, da je sploh kdo kdaj bil komunist.” (str. 83-84)
