Črna, ki je pogoltnila druge barve : roman o oslepelem prijatelju

Črna, ki je pogoltnila vse druge barve, je roman, a je tudi dolgo pismo Borisu A. Novaku, ki je pretežno sestavljeno iz krajših pisem. Pisem, ki sta si jih v času obstreljevanja Sarajeva pošiljala Josip Osti in Husein Tahmiščić. Korespondenca med Ljubljano in Prago, ki pa je najbolj povezana prav s Sarajevom in njegovo usodo. Črna, ki je pogoltnila vse druge barve, je roman o izgubi. Izgubi zaupanja in upanja, izgubi prijateljev in znancev, izgubi nekega mesta in izgubi vida. Prav tako pa je roman Črna, ki je pogoltnila vse druge barve, roman o boju zoper to izgubo, nekakšen Ostijev “Boj na požiralniku” (primerjava ni naključna, saj gre za dobrega poznavalca življenja in dela Prežihovega Voranca). Osti se bori. Ustanovi založbo Egzil-abc, pri kateri izdaja knjige bosanskih avtorjev, ki jih ne prodaja, ampak podarja. Prav tako izdaja knjige drugih avtorjev, ki jih prevaja v srbohrvaščino oz. bosanščino. Zbira denar, s katerim pomaga tem istim avtorjem in ga pošilja v oblegano enklavo. Tahmiščić pa počasi usiha. Slabovidnost se sprevrača v slepoto. Nič več ga ne more presenetiti, lahko je zgolj še razočaran. Človeku, ki je znal razmišljati izven nacionalnih okvirjev, se podira svet. Črna, ki je pogoltnila druge barve, je nekoliko drugačen roman, kot smo jih navajeni, a nič za to, gre namreč za odlično čtivo. Roman za bralne sladokusce!