| Žanr | avtobiografski roman, kratka zgodba, potopis |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Prevod |
Štefan Vevar |
| Ključne besede | Antropologija, Etnologija, Geografija, Kultura, Potovanja, Spomini |
Živeti pomeni – tudi – pomenljivo uzreti svet v skritih podrobnostih. Christophu Ransmayerju, znamenitemu avstrijskemu pisatelju, to vsekakor uspeva,s svojimi čutnimi stvariteljskimi zapisi pa svoj dar pomenljivega uziranja in odstiranja na veselje privrženih bralcev tudi nadvse prepričljivo zapisuje. Navdušenje nad njegovimi deli izhaja – med ostalim – iz očaranja nad njegovo čutno, nadvse lirično in gostobesedno niansirano pisavo, ki slogovno mestoma vodi v intimo (p)oseben, spontano se razvijajoč ritem, v katerem se, šele ko ga bralec osvoji, besedilnost v vsem svojem polnem veličastju šele izrazi. V knjižni zbirki, ki jo je avtor pomensko naslovil kot Atlas rahločutnega moškega, sledimo sedemdesetim potopisnim zapisom oz. epizodam, ki jih je v svojo življenjsko sestavljanko vpenjal na svojih potovanjih po svetu, in to na tolikoterih krajih, da mu lahko običajen posameznik lahko več kot zavida. V dobrem pomenu besede, seveda. Spomini, ki jih je oblikoval, so polni zgodovinskih, geografskih, mitoloških, astroloških, ekoloških, kulturoloških, etnografskih in antropoloških podatkov, ob tem tudi intimnih uvidov v posameznike, ki jih je na svoji poti srečeval, prav tako avtorjevih čustev in občudovanj, njegovih prevzetosti in premišljevanj ter drobnih opazk sveta in življenja, živega ali mrtvega, velikega ali majhnega. Zagotovo pa ne gre zanemariti niti znanja in globine moči prevajalstva Štefana Vevarja, ki temu literarnemu biseru, tej graciozno oblikovani plejadi vtisov, sijaj omogoča tudi v prevodu.
Objavljeno: 02.04.2020 11:02:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:46
S ptičje perspektive, s parabole leta iz morja vzpelega in vanj padlega demona je bil svetlikajoči se bazen gotovo podoben koščku umitega, modrega neba, ki se je spustilo na to blagoslovljeno deželo [Bali] in s svojo bleščečo se svetlobo tam razkrilo še palme, orhideje, papaje in teraso, belo pogrnjeno mizo, karafe in tudi s svetovi zakrinkan plot, ki je na dan tišine in teme [nyepi, novo leto, izračunano po hindujskem lunarnem koledarju, ko se z zapovedanim molkom in zamaknjenostjo vase ob nastopu nočne teme varujejo pred demoni in svetom groze] vsaj očem patruljirajočih varuhov templja prikrival, da plavalka krši postavo. / Postave pa ni kršila samo jarka svetloba na dnu bazena, temveč tudi glasno plivkanje vode ob plavalnih zamahih, ki pa ga je preglasilo šumenje palmovih pahljač, v katere se je večer za večerom lovil nočni veter, ki se je vedno dvignil ob isti uri. In ta večer je zdaj po vrtu nabral nekaj cvetov bugenvilije in hibiskusa, jih odnesel k svetlikajoči se vodi in raztrosil po valovih, ki so se širile od plavalke. Ta je kratko dvignila pogled in plavala naprej. / A kar je v vodo prifrfotalo za njimi, niso bili cvetovi , bil je metulj – in še eden, dva od mnogih, ki so po temi, ki je težko pritiskala na zemljo, iskala svetlobo; namenila sta se v globino, k soncem žarometov, a sta se v usodnem trenutku, ko sta se s krili dotaknila vode, začela ob plavalki utapljajoč se udrihati okoli sebe. Na slepeči svetlobi, ki je prihajala z dna, so bila njuna krila črna – in črna kot silhueta je bila tudi plavalka, ki se je ustavila, se zravnala v vodi, da ji je ta segala samo do prsi, potem pa prvemu in nato še drugemu metulju ponudila roko, da bi ju rešila. / Metulja sta milost sprejela in ženska je zabredla k robu bazena, položila roko, na kateri sta izčrpani zračni bitji počasi prihajali k sebi, na poliran kamen in začela rešenima nekaj šepetati, jima šepetaje prigovarjati, ju morda svariti, opozarjati, naj žarkov žarometa nikoli več ne zamenjata za sončno svetlobo, morda šušljati ljubkovalnice, in jima šepetati vse dotlej, ko sta rešena naposled odfrfotala v zrak in po nekaj zmedenih spiralah nazaj v svoje podaljšano življenje. (str. 383-384)
