Žalost onkraj sanj

Izbrala je datum. Napisala pisma. Vsem. Jih poslala. Priporočeno. Usedla se je na avtobus in odšla v mesto. V lekarni je dvignila zdravila in kupila še rdeč dežnik. Večerjo je pojedla pri hčerki. S sinom pogledala film. Se pripravila. Vzela tablete. In počakala na smrt. Handke nikoli ni skrival svojega slovenstva. Niti se mu odrekel. Ga zanikal. Tudi na podelitvi Nobelove nagrade za književnost tega ni skrival. S slavnostnega odra je bilo slišati toliko slovenskih besed, kot jih verjetno ne bo nikoli več. Handke piše kot Slovenec. Kot bi morali pisati Slovenci. Njegove teme so naše. Slovenske. Dobro bi bilo, če bi več Slovencev pisalo kot Handke. Tako dobro.