Dnevi na otoku
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | nizozemska literatura |
Kraj in leto izida | Dob, 2020 |
Založba | Miš |
Zbirka |
Zorenja |
Ključne besede | Ljubezen, Ljubezenski trikotnik, Ločitev, Očetje in sinovi, Počitnice, Prijateljstvo, Starši |
Gideon Samson je nizozemski avtor, rojen leta 1985, ki se ukvarja s pisanjem literature za otroke in mladostnike. V zbirki Z(o)renja je izšel njegov roman Dnevi na otoku. Zgodba govori o prvi ljubezni, prijateljstvu ter zapletenih medčloveških odnosih. Ljubezen je nepredvidljiva in čeprav imamo nekoga še raje, včasih stvari vseeno pripeljejo do ločitve. Glavni junak zgodbe je Jakob, ki mora, glede na to, da gre njegova mama na potovanje z novim fantom, počitnice preživeti na grškem otoku pri svojem očetu. Ker Jakob s svojim očetom skoraj nima stikov, se počitnic sploh ne veseli. Sonce, morje, vročina na grškem otoku pa opravijo svoje in Jakobove počitnice se razpletejo popolnoma drugače, kot kaže prve dni. Oče in sin počasi stketa lep odnos. Oče mu namreč s pomočjo zgodbic razloži, kako zapleteni so lahko medčloveški odnosi in kako nas lahko nereševanje težav sproti veliko stane. Odsotnost pogovora tukaj in zdaj lahko pripelje do tega, da izgubimo tisto, kar je v življenju najpomembnejše. To je ljubezen. Jakob na grškem otroku spozna tudi svoja prijatelja za vedno, deklico Puck in fanta Miecha. Ker so odnosi med ljudmi zelo zapletena stvar, se hudo sprejo. Zakaj, preberite v knjigi. Če malo pomislite, pa najbrž lahko predvidevate, v čem je bila težava. Ker Jakob upošteva očetov nasvet, da se je vedno treba pogovoriti in rešiti težave, se jim uspe pobotati. Nikoli ne smemo puščati stvari nedorečenih in nezaključenih. Jakob na poti domov, ko so odnosi med njim in očetom ter med njim, Miechom in Puck urejeni, ugotovi, da je bilo to najboljše poletje v vseh pogledih. Zave se, da ni samo sedel v sobi in prebiral stripe, ampak da se je naučil mnogo pomembnega o življenja. Najpomembnejši nauk pa je, kot smo že omenili, da je v življenju najpomembnejša ljubezen. Gre za zelo tenkočuten roman. Mladostniki občutijo veliko več, kot lahko povedo. Se tega zavedamo? Še enkrat se je pokazalo, kako velik vpliv na ljudi imajo zgodbe. Veliko ljubezni.
Objavljeno: 10.09.2020 15:09:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:28
“Miech. Puck. Ti. Miech in Puck in ti. Miech in Puck. Miech in ti. Puck in – obžalovanje. Toliko obžalovanja, da se ti meša. Ona noče videti tebe in on noče videti tebe. Saj si poskusil, celo večkrat, toda Puck se že dneve ne prikaže več iz hišice, ki jo najemajo njeni starši, Miech pa te niti ne pogleda, ko se prikažeš v njegovi bližini. Čas se ti zdi nekaj precej neoprijemljivega, toda če to ne bi bilo tako in bi ga lahko zgrabil, bi se z vso težo obesil nanj. Potegnil bi ga in vlekel ter se tako dolgo naprezal, dokler se ne bi gromozanska kazalca še bolj gromozanske ure (kajti tako si to predstavljaš) škripajoče premaknila in bi se ure druga za drugo zavrtele nazaj. Uničuješ te mučne dneve, ko ne moreš jesti, ko Puck zgolj leži in joče na postelji in ko vaju upravičeno razjarjeni Miech noče nikoli več videti. Razveljaviš prepir na terasi, si potem končno pri nogometnem igrišču ter z zadnjo krepko potezo čas hreščeče in cvileče potegneš mimo tiste obupne scene pri reki.” (str. 166)