Train kids
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Salve |
Prevod |
Petra Anžlovar |
Ključne besede | Migracije, Mladostniki, Nevarnost, Prijateljstvo, Vlaki |
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Salve |
Prevod |
Petra Anžlovar |
Ključne besede | Migracije, Mladostniki, Nevarnost, Prijateljstvo, Vlaki |
Dirk Reinhardt, ki je delal najprej kot svobodni novinar, se je nato posvetil pisanju otroških in mladinskih knjig. Roman Train kids opisuje zgodbo Miguela, ki se odpravi iz Gvatemale v ZDA, da bi poiskal mamo, za seboj pa pusti mlajšo sestrico Juano.
Najprej mora s splavom čez reko v Mehiko, nato pa ga čaka težko potovanje na sever z vlakom. Zaradi pomanjkanja denarja potuje kot ilegalni potnik.
Prvoosebna pripoved Migela nas popelje na naporno in nevarno pot. Kmalu se poveže še s štirimi fanti (Fernandom, Emiliom, Jazom in Angelom), s katerimi nadaljuje pot. Med njimi je celo punca, ki se izdaja za fanta, da bi lahko dosegla svoj cilj. Razen Ferdinanda še nihče ni poskusil prepotovati Mehike. Fernando je zato poln neverjetnih zgodb, dogodivščin in izkušenj.
Kljub vsem zgodbam, ki jih je na poti slišal Miguel, ga vsak naslednji pripetljaj vseeno pretrese in hkrati utrdi. Na poti se sooči s policijo, z mafijskimi združbami, s prevaranti in dobrotniki, predvsem pa sam s seboj in vprašanjem ali je prav, da se je podal na to pot.
S pismi skuša obveščati svojo mlajšo sestro, kaj se mu godi, predvsem pa jo želi prepričati, naj mu ne sledi, da bo prišel sam ponjo, ko bo mogoče. Pretresljiva zgodba najstniških migrantov, ki si le želijo najti starše, ki so jih z željo po zaslužku zapustili in se podali na delo v Ameriko.
Objavljeno: 06.10.2020 11:53:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:38
Postalo je vroče in soparno, oblačila se mi lepijo na kožo. Čutim protiveter in dobro mi dene, ko mi piha v obraz. Ne le zato, ker me malo hladi, temveč ker je tudi živ dokaz, da se premikam naprej. Da se bližam cilju. Da je čas čakanja in obupavanja mimo.
Toda pred menoj ni le upanje. Je tudi strah. Odkar sem odrinil na pot, mi je postalo jasno, da ti dve stvari spadata skupaj. Upanje na konec poti, na vnovično srečanje, na boljše življenje tam nekje na severu – in strah pred tem, kar se lahko zgodi do takrat. Takšni so tudi pogledi ljudi na vlaku: v enem očesu imajo upanje, v drugem strah.
(str. 21)