Otroci z vlaka

Italijanska pisateljica Viola Ardone je zapisala pretresljivo zgodbo o prisilni ločitvi otrok z juga Italije, ki je med letoma 1945 in 1952 usodno zaznamovala številne italijanske otroke. Amerigo Speranza je sedemletni deček, ki nam pripoveduje o svojem življenju, borbi z revščino, lakoto…Z materjo živita sama, Amerigo nabira cape, ki jih mama potem očisti, zašije in preda Trdi buči, ta pa jih ponovno proda. Odkar se je v mestu razvedelo o vlakih, v njihovi ulici ni več miru. In tako se tudi Amerigo nekega dne z mamo znajde pred stavbo komunistov, kjer vpisujejo otroke na seznam za vlak. Na postaji med množico zagleda svojega najboljšega prijatelja Tommasina, ki prav tako z bledim obrazom čaka in ga je na smrt strah. Umiti, oblečeni v nova oblačila, s številko na prsih so otroci pripravljeni na dolgo pot na sever, kjer jih pričakujejo družine. Vsi otroci na vlaku si slečejo plašče in jih pomečejo skozi okno mamam, ker je bil tak dogovor: otroci, ki odpotujejo, pustijo plašče bratom in sestram, ki ostanejo. Menijo, da jim bodo komunisti že dali nove. In ko otroci pripotujejo na sever v Bologno, prvič vidijo sneg, slišijo drugačen jezik, srečajo se z drugačnimi navadami. Amerigo je nastanjen pri Derni, ki mu zvečer poje uspavanko, čez dan je v službi, takrat ga pusti pri sestrični Rosi na kmetiji. Tam ga čaka novo življenje, novi prijatelji, prva torta za rojstni dan in prvo darilo, violina, ki je narejena samo zanj. Toda polja so zasijala v rumeni barvi, žito je visoko zraslo in čas je za vrnitev na jug. Nekateri otroci ostajajo, nekateri se vračajo…Kot pravi prijatelj Tommasino, so prelomljeni na dve polovici. Življenje se vrne v stare tire. Violina pristane pod posteljo, Amerigo pa je razdvojen med starim in novim svetom. Ali bo sledil svojim sanjam?