Raztrgajmo nebo

Paolo Giordano, ki je slavo doživel s prvencem Samotnost praštevil, je slovenskim bralcem že dobro poznan, z nestrpnostjo pričakujemo vsak nov roman. Doslej je vse in tudi najnovejšega z naslovom Raztrgajmo nebo v slovenščino izvrstno prelila prevajalka Anita Jadrič. Giordano se loteva različnih tematskih področij, v svojem pisateljskem bistvu pa ostaja zvest medosebnim vezem, katerih srčika je prijateljstvo. Prvoosebna pripoved poseže v čas otroštva in zajame obdobje, ko glavni protagonisti prestopijo prag tridesetih let. Teresa preživlja poletje v babičini vili v samotni pokrajini na jugu Italije, ko njeno pozornost pritegnejo vrstniki, ki živijo na bližnji kmetiji, Nicola, Tomasso in Bern. Poletja se vrstijo, vedno znova se vrača na kmetijo, tam jo pričaka stalnost, življenje teče po ustaljenem ritmu, ki ga usmerjata delo in prežetost z religijo. Vse dokler ne pride do usodnega razdora med fanti, njihove poti se oddaljijo, hkrati pa jih za vedno združita skrivnost in zaprisega o molku. Teresa sklene pokopati spomin na najstniško ljubezen z Bernom, vse se obrne drugače, ko se kasneje ponovno srečata na kraju, kjer se je vse začelo. Sprva v skupnosti, nato na kmetiji zaživita sama, v sožitju z naravo, ki pa jima ne izpolni želje, s katero je prežeta vsaka skupna misel. V romanu je poudarjena ideja odmika od materialnega sveta, zavzetost v skrbi za okolje, spoštovanje neokrnjene narave; kolikor je lahko slednja idilična in tolažilna, so odnosi tisti, ki rušijo ravnovesje, iskanje smisla pogosto vodi v skrajnosti, te pa postavljajo pod vprašaj resnico o človeku. Teresa jo skuša najti, begajo jo leta, ko sta bila z Bernom ločena, vendar se vse vrzeli zapolnijo in sklenejo njuno zgodbo v impresivno celoto.