| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
| Založba | Vida |
| Prevod |
Luka Novak |
| Ključne besede | Cunamiji, Ljubezen, Matere in hčere, Očetje in hčere, Samospoznavanje, Žalost, Žalovanje, Žrtve |
Najmočnejši izmerjeni potres na Japonskem 11. marca leta 2011 je sprožil gromozanski cunami, ki je uničil številna mesta in kmetijske površine. Katastrofa je vzela 19.000 življenj. Med njimi tudi Yuiino mamo in triletno hčerko. Od takrat ne ve, kako nadaljevati življenje. Ko se bori s svojo žalostjo, sliši po radiu zgodbo o starcu, ki je na svojem dvorišču postavil pokvarjeno telefonsko govorilnico. Tam ljudje, ki so izgubili ljubljeno osebo, z njimi komunicirajo po vetru. Telefon v vetru postane kotiček, v katerem si ližejo rane in celijo poškodovano življenje. Fantič hodi brat dedku časopis, mati se pogovarja s tremi umrlimi sinovi, deklica kliče v onostranstvo psa. Yui pri govorilnici spozna vdovca Takeshija, čigar hči od materine smrti ni več spregovorila. S pomočjo telefona v vetru si začneta graditi novo življenje.
Objavljeno: 12.01.2021 09:31:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:01
In tako je spet prišla sobota zvečer in za njo nedeljsko jutro, ko je bila na vrsti skupna pot v Bell Gardio, dogovorjena ura, ko je Yui potrobila. da bi Takeshiju naznanila svoj prihod, povsem na isti način, kot je to počela kot dekle, da bi mati prišla iz hiše. In tu je potem tudi trenutek, ko Takeshi vstane od vznožja kipa moaija, da bi stopil proti ženski, o kateri je hotel vedeti več, in bil je srečen, globoko v sebi izpolnjen, da je zagledal Yuiin obraz, njene sijoče oči, majhna mesena usta, špičast nos in lase, ki so ji dvobarvni padali na rame.
(str. 64)
