| Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob, 2020 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Evropske pisave |
| Prevod |
Tina Štrancar |
| Ključne besede | Družina, Družinske skrivnosti, Identiteta |
Carolina Schutti, avstrijska pisateljica, je za roman Nekoč sem hodila po mehki travi leta 2015 prejela nagrado Evropske unije za književnost. Pričujoči roman govori o žalostnem otroštvu, iskanju lastne identitete in drobcev družinske preteklosti. Vzdušje v romanu je tesnobno, napeto. Protagonistka Maja zelo zgodaj skupaj z mamo izgubi svoj materni jezik – beloruščino. Maja otroštvo preživlja pri stari teti, ki ji ne nudi ljubezni, topline, tudi preteklosti ji ne razkriva, saj si “ne moreš kar odrezati kosa preteklosti”. Maja edino oporo najde v prijateljici Fini in sosedu Mareku, poljskemu priseljencu. Po materinih stopinjah se kot mlada ženska preseli iz vasi v mesto, vendar tudi tu ne najde obstoja, zato se s hčerjo poda na pot iskanja korenin. Roman se dotika problematike ljudi, ki so bili pregnani iz svoje domovine. Spremno besedo z naslovom Zgodba o iskanju maternega jezika je napisala Tina Štrancar.
Objavljeno: 05.04.2021 18:06:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:05
Kadar si bos tekal po travi, te je zabadala v stopala, toda mehke trave si sploh nisem mogla predstavljati. Ali pa ne več. Kot otrok sem namreč zagotovo hodila po mehki travi, vsaj enkrat, kajti leta pozneje mi je teta dala fotografijo, na kateri sva bili z mamo v parku. Oblečeno sem imela kratko, belo oblekico z izvezenimi rožicami in z ročno obšitim robom na ovratniku, mama me je držala za roko, se smehljala v fotoaparat in na posnetku ni mirovala, roka je bila prav tako nejasna kot obraz. Bosi sva stali v travi, videti sem bila vznemirjena, imela sem na široko odprte oči in priprte ustnice. (str. 7-8)
