| Žanr | detektivski roman, kriminalni roman, psihološki roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Krimi |
| Prevod |
Darja Divjak Jurca |
| Ključne besede | Duševne motnje, Duševni bolniki, Halucinacije, Psihiatrične bolnišnice, Travme, Umori |
Ameriški pisatelj in scenarist Dennis Lehane (1965-) se lahko za svojo prepoznavnost zahvali odličnim filmskim adaptacijam njegovih detektivskih romanov. Poleg nagrajenih filmov, kot sta Skrivnostna reka (Mystic River, 2003) in Zbogom, punčka (Gone Baby Gone, 2007) je tu še Zlovešči otok (Shutter Island, 2010). Slednji je nastal po Lehanovem istoimenskem romanu, v slovenskem prevodu Darje Divjak Jurce je izšel sočasno s filmom. Piše se leto 1954. Vojni veteran in vdovec Teddy Daniels v spremstvu partnerja Chuck Aula na trajektu prispe na turobni Shutterjev otok. Iz tamkajšnje psihiatrične bolnišnice Ashecliffe je pobegnila jetnica Rachel Solando, obtožena utopitve svojih treh otrok. Teddy med preiskavo njenega izginotja odkrije namige o skritem pacientu. Prav tako začne odkrivati sledi o širši zaroti v bolnišnici. Preden lahko detektiva najdeta odgovore na vprašanja, ju uničujoč orkan Carol odreže od kopnega. Teddy je v nastalem kaosu prisiljen soočiti se s svojo mrakobno preteklostjo in pa tudi z možnostjo, da je s tem otokom nekako povezan. Lehane v Zloveščem otoku naslika hladen svet z dušečo gotično atmosfero in ga naseli z varljivimi podobami in potlačenimi spomini. Odgovore na vsa vprašanja v zgodbi pooseblja svetilnik, ki bo bralca preko razburkanega morja psiholoških iger popeljal do pretresljivega konca.
Objavljeno: 06.04.2021 15:04:15
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:56
“Popoldne so tople sape zapihale močneje in pridružila sta se iskalni odpravi po notranjosti otoka. Velik del je bil zaraščen, poln plevela in prostranih polj visoke trave, sredi katere je rasel kak star hrast, sicer pa so jo prepredale in ovijale vitice trte in trnja. Večinoma je bil teren neprehoden celo za paznike z mačetami. Rachel Solando najbrž ni imela mačete, in tudi če bi jo, je bila narava otoka očitno takšna, da te je slej ko prej potisnila nazaj na obalo.
Teddyju se je iskalna odprava zdela nekam površna, kot da razen njiju s Chuckom nihče ni bil s srcem pri stvari. Možje so težkih nog in s spuščenimi pogledi vijugali po notranjosti nad obalnim pasom.” (str. 62-63)
