| Žanr | avtobiografski roman, družbeni roman, eksistencialistični roman, filozofski roman, monološki roman, personalni roman, psihološki roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Žepna Beletrina |
| Prevod |
Vesna Troha |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Gluhi, Identiteta, Odraščanje, Osebnost, Ženske |
Rodila se je gluhima, neuravnovešenima staršema, kmalu ločenima, obema obstrancema, obema nedomačima z izražanjem ljubezni in naklonjenosti, sebi ali drugim. Oba samotarja, oba nezadostno socializirana, izključena iz sveta že zaradi svoje gluhosti, s katero se nikoli nista sprijaznila. Poleg tega otrok migrantov, z juga Italije preseljenih v Ameriko, nato še vedno v času otroštva z mamo vrnjena v malo italijansko vasico. Povsod brez pravih prijateljev, povsod brez starševske nege. Vedno drugačna, vedno nezaupljiva, vedno uporniška, navzven. Sicer ranjena in ranljiva, živeča v osamljenosti, izraženi skozi negotovost o sebi, občutku družbene izključenosti, nepripadnosti in nelagodja sobivanja v svetu, ki že od nekdaj živi mimo nje – ali ona mimo njega, nerazumljen-a, nerazumevajoč-a in hladen/odbijajoča. In vedno v pomanjkanju – ljubezni, denarja, razgledanosti, občutka za druge. Vsepovsod, kjerkoli je, jo vedno spremlja, kot se sama izrazi, sindrom lažnosti, socialne neprilagojenosti, najsi bo zaradi naglasa, obnašanja, odzivov, načina razmišljanja, čutenja, oblačenja … Kar jo določa, je razklanost, podedovana bolečina ločenosti in identitetno neugodje, ki ga poskuša raz-misliti prav skozi pisanje, spominjanje, razčlenjevanje in popisovanje, ki ga ponuja bralcu na vpogled. Pa je zgodba, ki jo beremo, resnična? To je vprašanje, ki ga avtorica zapiše na koncu in ne vemo natančno, ali ga postavlja sebi ali posreduje bralcu. Najverjetneje obema. Zapis, ki smo mu priča, namreč lahko razumemo kot poskus iskanja in osmišljanja njenega lastnega življenja ter nje same. Postavlja pa ga tudi nam, vse bolj in bolj (sami sebi) tujcem v tem svetu, oddaljenim od občutka, da mu (za-res) pripadamo ali da si pripadamo, tujost pa se metastazasto razrašča kot vse bolj temeljno občutje. Tujost kot izgubljenost, neosmišljenost, nebogljenost, neuslišanost, prezrtost. Svet namreč postaja vse bolj brezbrižen. Ali pa je že od nekdaj takšen? A da ne bo pomote, italijanska pisateljica Claudia Durastanti je s tem avtofikcijskim zapisom ustvarila prelepo, poetično, ganljivo, iskreno in prepričljivo delo, ki s prvim branjem morda kar prehitro zdrsne mimo bralca in katerega globino sporočilnosti uvidimo šele z vračanjem k ponovnemu branju z granitnim svinčnikom začrtanih odlomkov.
Objavljeno: 20.04.2021 16:09:04
Zadnja sprememba: 16.05.2024 10:58:39
Zgodba neke družine je bolj podobna topografski karti kot romanu, in biografija je vsota vseh geoloških obdobij, ki jih je prepotovala. Pisati o sebi pomeni spominjati se, da si se rodila z besom in si bila izliv goste in nepretrgane lave, preden je tvoja skorja otrdela in se razklala, da bi spustila na površje neke vrste ljubezen, ali da je odvečna moč odpuščanja zgladila in nato izravnala vsako tvojo udornino. Prebirati samo sebe pomeni izumljati tisto, kar si doživela, odkrivati vsako plast, iz katere si sestavljena: kristale radosti ali samote v globini, posledice spomina, ki je izpuhtel, vse tisto, kar je bilo izkopano in nato poplavljeno, samo zato, da se zaveš, da ni res, da čas celi rane: ker obstaja prelom, ki ne bo nikoli zapolnjen. Čas s seboj le prinaša prah in plevel, prekrije razpoko in jo spremeni v drugačno pokrajino, oddaljeno, domala pravljično, v kateri se govori jezik, ki ga ne poznaš več, verjeten kot škratovščina. Hodiš po ruševinah svoje družine in se zaveš, da so nekatere besede izbrisane in druge ohranjene, nekatere so izginile, medtem ko bodo druge vedno del tvojega odseva, in potem končno prideš na rob svojega očeta in svoje matere, po letih, ko si mislila, da je umreti ali znoreti edini način, kako biti na njuni višini. In takrat razumeš, da je vse v tvoji krvi spomin in si ti samo odmev poprejšnje mitologije.
(str. 61)
