Držimo pesti

Švedska pisateljica Carolina Setterwall je v svojem pretresljivem literarnem prvencu Držimo pesti, napisanem leta 2018, opisala svojo lastno bolečo izkušnjo. Izkušnjo novega življenja na eni strani in izkušnjo s smrtjo na drugi strani. Predvsem pa, vsi smo to kdaj doživeli, opiše, kako ljudje okoli nas težko razumejo nekaj, česar niso doživeli. Kako težko je drugim razumeti, kaj se dogaja v naših glavah, ko se nam zgodi nekaj hudega. Koliko strahu pred prihodnostjo, hrepenenja, neizživetega, spominov se pretaka skozi naše misli. Tega, kar se ob takih dogodkih dogaja v naših glavah, na žalost ne moremo nikomur ročno razložiti. Oziroma, zelo težko nas kdo razume. Kljub temu, da živimo v takih ali drugačnih skupnostih, z žalostjo namreč vedno, ampak res vedno, ostanemo sami. Pa naj se vsi okoli nas še tako trudijo. Carolina namreč pri šestintridesetih postane vdova. Z osemmesečnim dojenčkom, Ivanom, v rokah. In sin Ivan je vse, kar ji je ostalo. Vse ostalo se je v trenutku sesulo v prah. Bila je mlada, bila je zaljubljena, polna pričakovanj in načrtovanj. Dokler se niso vsa pričakovanja in načrtovanja v trenutku ustavila. Vse, kar je ostalo, je bila le še borba za preživetje dne in skrb za Ivana. Vsi ji stojijo ob strani, pa vendarle je čisto sama. Sama. Predvsem je roman zanimiv zato, ker opiše njeno doživljanje izgube in mučno vračanje med druge ljudi. V svet, ki se ni ustavil, čeprav se naš je. Čeprav se je naše življenje zaustavilo in izgubilo smisel, življenje drugih teče nemoteno dalje. Čas sicer zaceli nekatere rane, ne pa vseh. In najmanj kar takrat potrebujemo je stavek, da bo še vse v redu. Ker nikoli več ne bo vse v redu. Po taki izkušnji se sicer lahko vrnemo nazaj v življenje, ampak nikoli več ne bomo več taki, kot pred tem. Zato je vprašanje, kdo nas bo po takih izkušnjah sploh lahko razumel?