Nebesna telesa

V Nebesnih telesih se prvič srečamo s prevodom knjige omanske avtorice v slovenščino. Nastala so izpod peresa Džohe Alharti in bila leta 2019 ovenčana s prestižno bookerjevo nagrado, doslej prvič podeljeno arabskemu literatu. Ogrodje romana sestavljajo posamezna poglavja, poimenovana po osebah iz razpršene, nekronološko zasnovane pripovedi. V ospredju so ženski liki iz vasice Alavafi, tri sestre, Maja, Asma in Havla, godne za možitev, vsaka s svojimi prioritetami in pričakovanji o zakonski zvezi. Močan vtis bralcu pustijo lepa beduinka s privlačno močjo lune ter usode ostarelih in zapuščenih suženj. Če njihovi otroci želijo pretrgati okove in oditi, so same ostale ujete v trdno vcepljena prepričanja o podrejenosti gospodarjem, ki so jim namenile vse svoje življenje. Dogajanje v romanu je postavljeno v okvir omanske družbe, v kateri se nakazuje prelom s tradicijo in pot v modernejšo dobo. Na eni strani je Alavafi, zlit s puščavo, kjer še vedno vladajo džini, uroki, stari običaji, na drugi strani napredno mesto Muškat, ki za ženo pomeni možnost osvobajanja v pridobivanju znanja, pri čemer pa naj bi kot nebesno telo krožila po orbiti, ki jo je začrtal mož. Zaznavamo lahko bodisi uklonitev bodisi ženin tihi upor, čeprav morda samo z imenom London za prvorojenko. Ali v vztrajanju pri lastni izbiri, četudi se kasneje izkaže, da ta ni bila prava. Če se družba na nek način poslavlja od preteklosti, pa so pri vseh osebah, ki jim sledimo v romanu, ravno spomini tisti, ki preganjajo in budijo tesnobo, vsled tega “se njihovo življenje deli na dva dela, kakor noč in dan, tisto, ki ga živijo, in tisto, ki živi v njih”.