Evidenca : kriminalni roman : [trilogija Rim-Ljubljana-Bruselj]
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Korupcija, Kriminal, Novinarstvo, Policija, Politika |
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Korupcija, Kriminal, Novinarstvo, Policija, Politika |
Mojca Širok je širšemu krogu poznana kot publicistka in dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima. Pred tremi leti je izdala svoj prvi kriminalni roman Pogodba, ki je požel vsa priznanja bralcev. V njem je bralce popeljala med umazane posle italijanske mafije in politike, tokrat, v drugem delu trilogije z naslovom Evidenca pa preplete italijansko podzemlje s slovenskim. V romanu se sedanjost prepleta s preteklostjo, nekateri so svojo umazano pot tlakovali še za časa Jugoslavije, svoje lovke pa razširili v mlado državo Slovenijo.
Avtorica pravi, da je zgodba izmišljena, ozadje pa je še kako resnično, saj Slovenija po razširjenosti kriminala niti malo ne zaostaja za Italijo. Evidenca je vsebinsko popolnoma samostojna pripoved, le nekatere akterje zgodbe smo spoznali že v prvem romanu Pogodba.
Na začetku romana v zaspani soseski v središču Ljubljane policija najde truplo v avtomobilu, ki je bil že nekaj časa parkiran pred garažo gospe Alme Zevnik, upokojene profesorice. Avtomobil je v lasti Mine Kralj, znane in prodorne novinarke na nacionalni televiziji. Le zakaj se je znašlo truplo Enza Berardija, italijanskega poslovneža, v novinarkinem avtu pred garažo gospe Alme Zevnik? Mina Kralj je raziskovalna novinarka, ostra in neposredna, nikomur ne prizanaša. Na soočenju kandidatov za evropske volitve se loti ministra za promet in infrastrukturo, češ, da je bil tesen sodelavec nekdanje službe državne varnosti. Na drugi strani trije mladi novinarji spletnega portala Razkrivajmo.si odkrijejo nezakonite posle z zemljišči, v katere je vpleten poslanec in podjetje s sedežem v davčni oazi.
Ko se zdi, da padajo stari okostnjaki iz omare in se razkrivajo povezave med politiko, podzemljem, podjetniki, policijo… Naenkrat ne veš več, kdo je komu kaj dolžan, kdo vse ima evidenco in kaj se skriva v črnih dušah ljudi. Nekaterim ne pride nič do živega. Zgodba nas posrka v svoj vrtinec in kdaj pa kdaj se utrne misel: “Kaj pa, če je vse to res?”
Mene je Mojca prepričala že s Pogodbo, navdušila z Evidenco in sedaj komaj čakam še zadnji del trilogije, ki se bo dogajal v Bruslju.
Objavljeno: 14.06.2021 12:03:24
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:22
“Njena garaža je bila pri poročilih prva novica. Zagledala jo je široko raztegnjeno čez ves studio, v katerem je stala voditeljica. Ki pa je potem, ko je rekla dober večer in povedala prva dva stavka, ni več poslušala. Slišala je samo, da je izrekla njegovo ime. Na steni za njo je slika garaže izginila in pojavil se je on. Njegova slika. Lepo počesani sivi lasje, tisti zagonetni nasmeh, črna sončna očala, brez katerih ga zunaj skoraj ni videla ne poleti ne pozimi. V svetli obleki s kravato. Mlajši, kot je bil zdaj, precej mlajši. Slika ni mogla biti prav nova. Ampak na njej je bil on. Tisti nasmeh, lepi lasje, sončna očala.
Nato je slika izginila, zaslon se je prepolovil in ob voditeljici se je pojavila novinarka. Stala je pred njihovo zapornico. Za njo se je kot bel balon, napolnjen z zlato svetlobo, svetil policijski šotor pred njeno garažo. Novinarka je kimala, ker jo je voditeljica očitno nekaj spraševala. A ko je začela odgovarjati, je gospa Zevnikova ni več mogla videti. Oči so ji, kot bib bile dež, ki se je v gosto stkani zavesi še malo pred tem razlival po oknih, zalile solze.” (str. 109-110)