Kmalu nasvidenje

Prvoosebni pripovedovalec, ki v svojem poklicu skrbi za ohranjanje kulturne dediščine, je še dokaj mlad človek. O možnosti težje bolezni ni še nikoli razmišljal. Po daljšem napornem delu si nekoč privošči oddih v Tuniziji, kjer pa ga iznenada izda srce. Na srečo je z njim Američan, ki prav tako kot on ne mara množičnega turizma, in ta mu v prvih trenutkih slabosti priskoči na pomoč. Po nekaj dneh v tuji bolnišnici že toliko okreva, da se lahko vrne v Švico. Prepusti se nadzoru domačega zdravnika. Vse kaže, da je najhujše za njim. Zgovoren kot je, svoje težave, pa tudi preteklo življenje, razkriva služkinji, sestri in skrivnostnemu neznancu, ki bi lahko bil tudi bralec. A vložna zgodba, nekakšna pravljica o vitezu in devici, daje slutiti, da je njegov optimizem bolj krhke narave. Njegove filozofske traktate o zdravniških čakalnicah, pa o darovanju in presaditvi organov, bodo razumeli zlasti tisti, ki so se kdaj že sami soočili s čim podobnim. Kako ne razmišljati o smrti v trenutkih, ko gospe s koso ni več mogoče odriniti? In morda še nekaj iztočnic za bolj poglobljeno branje: zakaj naslov Kmalu nasvidenje? Je poklic, ki ga opravlja glavni junak, morda simbolično povezan z njegovim zdravstvenim stanjem? Kaj počne v zgodbi ptičja kletka?