Slovenske pravljičarke (1848-1918) in evropska tradicija od trubaduric do pravljičark
Žanr | pravljica |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Pedagoška fakulteta |
Ključne besede | Pisateljice, Pravljice, Slovenija |
Žanr | pravljica |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Pedagoška fakulteta |
Ključne besede | Pisateljice, Pravljice, Slovenija |
Gre za izjemno znanstveno monografijo o pravljičarkah, tudi slovenskih. V prvem delu monografije je predstavljen evropski prostor, v drugem delu pa slovenske pravljičarke. Najprej zaslužni profesor Zipes iz ZDA, eden najpomembnejših raziskovalcev pravljic in poznavalcev teorije pravljic, predstavlja pravljice, pravljičarke in pravljične junakinje iz evropskega prostora. V drugem poglavju profesor Ehrhard iz Nemčije predstavlja pravljičarke bratov Grimm, sestre Hassenpfug in sestre Haxthausen, predvsem Dorotheo Viehmann in Elizabeto Schellenberg. Profesorica Milena Mileva Blažič pa ugotavlja, da je na Slovenskem prva objavila pravljico Josipina Toman Urbančič – Turnograjska. Njena pravljica Rožmanova Lenčica je bila objavljena leta 1853. V Evropi so že mnogo pred tem ustvarjale srednjeveške trubadurice, v 17. pa so francoske precioze razvile avtorski pristop k pravljici, ki se je kasneje razvijal tudi na Slovenskem. V knjigi so predstavljene tudi slovenske pripovedovalke pravljic, med znanimi ljudskimi pravljičarkami so bile t. i. Štrekljeve pravljičarke, ki so bile zapostavljene. Vedno je bil poudarek na pravljičarkah pisateljicah, torej na tistih, ki so pravljice tudi zapisovale in jih včasih tudi avtorsko nadgradile. V zadnjem, tretjem delu monografije pa so zbrane pravljice od trubaduric in precioz do slovenskih pravljičark. Monografija nam, če to le želimo, odpre nov pogled na pravljični svet. In ne pozabimo, pravljice so bile najprej namenjene odraslim.
Objavljeno: 19.06.2021 14:25:29
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:33
“Pravljice so s svojimi metaforičnimi aluzijami v marsičem resničnejše kot tako imenovane resnične zgodbe, ker jih na splošno preveva občutek za družbeno pravičnost, ki ga v naših družbah ne zasledimo. Medtem ko številne ljudske pripovedke in pravljice domnevno poudarjajo partiarhalni pogled na svet in načelo, da ima močnejši vedno prav, največkrat simpatizirajo z žrtvami in reveži ter so prežete s sočutjem in pravičnostjo, v katerih so jih pripovedovali in zapisali. Ker ljudskih pripovedk in pravljic medtem niso poneumili za otroke, so na splošno tako pomembne in odmevne zato, ker prepletajo glasove kmečkih pripovedovalcev in tistih nižjega stanu s pogledi izobraženih pripovedovalcev in piscev višjega stanu. Etično oblikovanje pravljičnega žanra temelji na zaroti in sodelovanju ljudi različnih družbenih razredov in porekla ter na potrebi po vnovičnem pripovedovanju in zapisovanju zgodb iz preteklosti, ki so še vedno povezane z življenjem ljudi, s preverjanjem njihovih načel in dejanj. Pripovedovalci in avtorji pravljic so iskali resnico, kakovost njihovih zgodb pa je povezana z resnico kot vrednoto.” (Zipes, str. 17)