| Žanr | družbeni roman, realistični roman, socialnorealistični roman |
| Narodnost | češka literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Žepna Beletrina |
| Ključne besede | Begunci, Bolečina, Bratje, Nevarnost, Odtujenost, Trpljenje |
Prevod dela: Únava materiálu.
Pretresljiva zgodba češkega pisatelja se dogaja v sodobnem času in se osredotoča na begunsko problematiko v Evropi. Brata, ki sta skupaj pobegnila pred vojno in uničevanjem na Bližnjem vzhodu, iščeta varen prostor pod soncem. Ločeno se prebijata na sever Evrope, saj se ponesreči razideta. Pisatelj tenkočutno opisuje turobno vzdušje na poti, ki ves čas prinaša strah, mraz, umazanijo, temo, lakoto … vse možne nevarnosti, brezmejne dvome in skrbi. Nekdo je zapisal, da gre za roman, ki boli, pa to ni metaforično. Telo se spominja! Bolečine in fizično trpljenje so nazorni, bralec dobesedno z njima vdihava zatohlost človeku odtujene Evrope. Delo predstavlja žalostno ogledalo naši družbi, ki dovoljuje izkoreninjenost in travmatiziranost drugačnih, prišlekov.
Objavljeno: 27.06.2021 20:41:18
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:48
Skušal je premakniti roko. Potem drugo. Zdelo se je, da sta v redu. Pogoltnil je kri. Odprl oči. Premaknil je noge. Stegno ga je strašansko bolelo. Postavil se je na vse štiri. Topa bolečina v rebrih. Iz enega zoba mu je teklo nekaj grenkega. Dva natrgana nohta. Ozrl se je. Na vrhu pobočja sta svetilki kot tipalki otipavali prostor. Moška sta se spuščala v grapo. Imel je prednost, zdaj se jima lahko izmuzne. Naredil je nekaj korakov. Stegno je utripalo, vendar je bilo samo udarjeno. Počasi je stekel. Teren se je spet dvigoval. Pretekel je kot noč črn iglast gozd, držal se je pri tleh, moral se je skloniti, veje nad njegovo glavo so se prekrivale, oblikovale nepredirno maso, tako gosto, da niti sneg ni padel skozi. Tema, samo votli koraki na plasteh starega igličevja. Bal se je, da se pot ne bi popolnoma zaprla, vrniti se ni mogel. Potem pa je bilo dreves nenadoma konec, kot bi nekdo prerezal gozd. Prebil se je čez polje nizkega grmičevja, trni so se mu zabadali v rokave, z vsakim gibom je z vej odmetaval kapice snega, trn se je zadrl, veja se je napela, sprostila, švignila v zrak in spustila srebrno prho. Popolnoma izčrpan je pritekel do neke kolibe.
