| Žanr | fantastični roman, mladinski roman, pustolovski roman |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Srednji svet |
| Prevod |
Tanja Mlaker |
| Ilustracije |
Cornelia Funke |
| Ključne besede | Fantastika, Pustolovščine |
Mineva leto dni od zadnjih pustolovščin v Srcu iz črnila in zdi se, da bo življenje mirno teklo dalje. Mortimer, Resa in Meggie živijo pri teti Elinor, ki počasi obnavlja svojo knjižnico. Mo skrbi za njene knjige, Meggie in Resa pa čas preživljata z zapisovanjem Resinih spominov in sanjarjenju o lepotah sveta iz črnila. Nekega dne pa se pred vrati vile nepričakovano pojavi objokani Farid. Prahoprst je s pomočjo sleparskega bralca odšel in ga pustil samega. Za petami sta mu Basta in Mortola, ki nista pozabila na maščevanje in tako naše junake preteklost znova dohiti in jih posrka v svet onkraj domišljije naravnost v Brezpotni gozd in kraljestvo knezov Gadovca in Mastitovca, kjer jih že čaka Prahoprst. Dogajanje v drugem delu trilogije je skoraj v celoti postavljeno v mračno srednjeveško okolje, ki je radodarno do bogatih in privilegiranih in neizprosno do revnih in brezpravnih. Na kateri strani se bo znašla Meggie in kaj v Svetu iz črnila čaka Moja?
Cornelia Funke objavlja knjige najrazličnejših žanrov, za katere je prejela številne mednarodne nagrade, po njenih knjigah snemajo tudi filme. Kri iz črnila, ki je v izvirniku izšla leta 2005, je The Times označil kot »Njeno najboljše delo do sedaj.«
Objavljeno: 25.08.2021 19:16:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:46:55
Meggie si je z rokami zakrila obraz. Pergament v njenem naročju se je zvil, kot da je opravil svojo dolžnost. Čutila je slamo, ki jo je zbadala skozi obleko, enako kot takrat v ogradi, kamor jo je dal zapreti Capricorn, skupaj z Mojem. Nekdo jo je pobožal po laseh in za trenutek, za en sam nor trenutek, je mislila, da so Fenoglieve besede pripeljale Moja nazaj v votlino, zdravega in nepoškodovanega, in da je vse spet v najlepšem redu. Toda ko je dvignila pogled, je stal zraven nje samo Farid.
»Čudovito si brala,« je rekel. »Gotovo mu je pomagalo. Boš videla, da mu je pomagalo.«
Ampak Meggie je zmajala z glavo. »Ne!« je šepnila. »Ne. To so bile samo čudovite besede, ampak moj oče ni narejen iz Fenoglievih besed, temveč iz mesa in krvi.«
»Pa kaj potem?« Farid je razprl njene roke. »Mogoče pa je vse samo iz besed. Poglej mene. Učipni me. Sem mogoče iz papirja?«
Ne res ni bil iz papirja. In Meggie se je nehote nasmehnila, ko jo je poljubil, čeprav so ji tekle solze. (Str.: 369)
in nato