Konec panka v Helsinkih

Češki pisatelj Jaroslav Rudiš, v preteklosti tudi sam menedžer pankovske skupine, dogajanje svojega četrtega romana postavlja v počernobilski čas komunizma, težke industrije, onesnaženega zraka in hrupa, v čas, ko naj bi se gradila prihodnost, a ne za vse in vsakogar. Zgodovinska sedanjost ima in je vedno imela tudi svoje upornike, ki so svojo identiteto gradili kot obstranci ali odpadniki sistema, katerega niso uspeli ali želeli biti njegov del in so svoje življenje dojemali kot brezupno porušene sanje ter okoli tega gradili svoj aktivno-pasivni upor. Tudi pankerji, ki jim v tem romanu pisatelj podeljuje osrednji glas pripovedi. Na eni strani Ole, ločen štiridesetletnik, ki se skozi življenje prebija kot lastnik vzhodnoberlinskega lokala imenovanega Helsinki, in na drugi strani mlado uporniško dekle modrozelenih oči, ki Oleja po koncertu v Plznu preganjajo še leta po njunem kratkotrajnem srečanju. Vsem glasovom, ki odmevajo skozi pripoved, je skupna predvsem goreča potreba po pripadnosti, ljubezni in svobodi, ki bi njihovemu življenju podelila smisel bivanja. To pa je prav tisto hrepenenje, ki odseva večnost slehernosti človeškega. Dinamičnost romana pisatelj dosega z dvema izmenjujočima se perspektivama, vrinjen tretji pogled v drugem delu pa sodobnega bralca, ki mu je to sporočanje namenjeno, dotolče v sami srži. Konec panka v Helsinkih je roman, poln ironije, njegova velika vrednost pa se nahaja v problemskih metasporočilnostih, ki odpirajo možnost pogovora o družbenih sistemih, posameznikovih usodah, marginalnostih, jezi, uporništvu in še čem. Odlično delo je pri prevajanju romana v slovenščino opravil tudi Klemen Pisk.