Magda Vremec Ragusi
V resnici pa me je bilo strah, kot je človeka vsakič, ko se vrne v kraje svojega otroštva, strah, da bodo videti manjši, kar lahko pomeni samo dvoje: ali so se nam kraji zdeli veliki samo zato, ker smo bili mi sami majhni, ali pa smo postopoma izgubili čut za očaranost; obe spoznanji sta enako neprijetni.