“Da, prav imaš, ničesar ne vem. Vse življenje sem živela s tujci, s čudaki brez preteklosti. Vse življenje se je v tej hiši odvijalo izključno od trenutka, ko sem se rodila, kot da pred tem ni bilo ničesar, kot da je vse po vrsti v to hišo iz kljuna spustila kakšna opita štorklja. Vsi kot da so se pojavili od nikoder in se niso nikamor premikali. Na zunaj navidezna skladnost, znotraj pa nič, praznina. Pa tudi kadar sem poskušala, ko sem sploh spregovorila o tistem, kar hočem, se je takoj zamahovalo z roko, prhalo in govorilo: prav taka si kot Greta. Ko sem se kljub vsemu drznila vprašati, kdo, zaboga, je ta Greta, ta črna ovca, so vsi umolknili, nastala je tišina, poslali so me na dvorišče."
Preden sem prijahal na grajsko dvorišče, sem pomislil, da je v mestu marsikaj drugače. Nekatere stvari so boljše, druge slabše. Nekaj pa ni tako zelo drugače: povsod se najdejo ljudje, ki ti hočejo škoditi, in povsod so tudi takšni, ki so pripravljeni pomagati. Samo od nas samih je odvisno, kako ravnamo.
"Ljudje so prepričani, da niso podobni računalnikom tudi zato, ker imajo ljudje čustva, računalniki pa ne. Ampak tudi čustva so samo slike na zaslonu v glavi, na katerih so stvari, ki se bodo zgodile jutri ali čez eno leto, ali pa kar bi se lahko zgodilo namesto tistega, kar se je zgodilo, in če so to vesele slike, se smejijo, če pa so slike žalostne, se jokajo."
in nato