"Vodni koeficienti lomljenja žarkov v njenih očeh, ki so se prej praviloma usmerjali h kobaltnim tonom globoke množine, proč od sivega geometričnega blodnjaka družbenih norm, so se zdaj kalibrirali z verigo regresivnih stopenj zavajajoče ranljivosti ničvrednega jalovega spektra samozavračanja. Pot nazaj je bila samo ena. Vodila je prek ljubljene sovražnice, edinega človeka, ki je poznal vso resnico o njej in ji bo morda lahko pomagal razjasniti situacijo, v katero je padla."
"V desetih urah je nebeško bitje postalo smrtno ranjena živalca, ki ni bila le žrtev njegove ugrabitve, ampak nečesa mnogo večjega. Bila je žrtev srednjeveškega človeštva, ideje, ki je naseljevala nedorasle možgane. Nebeško bitje je v teh desetih urah izgubilo ves lesk in barvo kakor tropska riba, ko obleži na suhem."
"Telo je postalo zgolj simbolni predstavnik prvobitne nedotakljivosti življenja. Prilastitev in podrejanje, ki bi se v vsakem trenutku lahko porodila, bi kot pohlepen vrtinec posrkala njun prostor vase in transformirala plašne zaloge golote v strast, nazaj v predčloveško dobo nuje. Odprte možnosti njune spolnosti so prinašale apolinično transcendenco predverbalne esence, ki je generirala ljubezen."