Od nekdaj sem oboževala vonj po starih knjigah in porumenelih straneh, ki so me skorajda zmogle vrniti v čas, ko so bile napisane. Ta arhaični vonj me je pomiril tako, kot me je včasih znala pomiriti mama, ko mi je česala dolge lase. Kot da bi se s tem, ko sem prijela v roke knjigo, rokovala z vsemi: s pisateljem in protagonistom iz nekega drugega časa.
Človek brez sanj začne v duševnem in osebnostnem smislu propadati. Čeprav se to ne vidi nujno navzven, pa je toliko bolj uničujoče navznoter. Če prenehamo hraniti svojo dušo, del nas umre. In ko se to zgodi, z njim umira tudi vse dobro, kar je kdaj koli bilo v nas. Ostaneta samo še oklep in rezervoar za pobiranje slabega iz zunanjega sveta, kajti v dobro več ne znamo verjeti.
Človek, ki te ne mara, bo en sam tvoj stavek ljudem prenesel na način, s kakršnim te želi prikazati sam. In pri tem ne moreš spremeniti prav ničesar. Da te bodo ljudje drugim predstavili takšnega, kakršen si v resnici, je navadna utopija. Napačni ljudje te bodo predstavili v napačni luči in samo od tebe je odvisno, ali ti je za to mar.
“Besede so kot nevidna koža, ovijajo svet in ga delajo resničnega. In vendar ne moreš reči, da sveta ne bi bilo, da ne bi bil resničen, če bi mu odvzeli besede. V najboljšem primeru se zdi, da stvari lahko blagoslovijo besede, ki jih razpoznavajo, in da besede lahko blagoslovijo vse.«
in nato