Moje življenje je, tako kot vsako drugo, spominjalo na niz enačb. Kaj nam potem, ko enkrat ugotovimo, katere stopnje so, ko vpišemo vse njihove člene, določimo neznanke in vse to vnesemo v formulo, sploh še ostane? Literatura. Kajti nikoli nam še ni in nam tudi ne bo ostalo nič drugega kot literatura, nespodobna literatura, ki je hkrati naš odgovor, naša težava, naša vera, naša sramota, naš ponos, naše življenje.
Iz svojega življenja nihče ne pride čist. Vsi s seboj nosimo travme, nesrečo, žaljivke, neuspehe, krivice, nesreče drugih. Najboljši med nami se trudijo, da zla, ki so ga doživeli, ne bi prenašali naprej, da se ne bi obračali proti drugim. Prav vsi pa se trpinčimo, ko se v nešteto neprespanih nočeh podrobno, s halucinantno jasnostjo, spominjamo dogodkov, v katerih sta zmagala zlo in sprevrženost.