Nagačeni merjasec je pri gospe gorski svetnici Gillenböckel našel srečno domovanje. /…/ Rekla je, da že dolgo išče domačo žival, ki bi jo spominjala na pokojnega soproga. Vepra je dala postaviti v spalnico poleg moževe postelje, da se je lahko njen pogled zjutraj in predvsem zvečer pol hrepenenja ustavil na zverini. /…/ Na zunaj je torej vdovo spominjal na pokojnega živahnega moža, sicer je bilo pa mnogo preprosteje z veprom. Zvečer ni hodil na zborovanja, ni imel ljubic, ni godrnjal in ni popival.
To, kar sem imel res rad v tistem življenju, je bila nepredvidljivost vsakega dne in istočasno zavedanje, da v vsakem primeru moja prisotnost lahko pomeni spremembo za veliko ljudi. Bil je občutek polnosti, za katerim še danes žalujem, ko se včasih spopadem z navidezno brezbrižnostjo sveta, ki me obdaja. In vendar je tudi tu, kjer se zdi, da nam ne manjka ničesar, toliko ljudi, ki jim prijaznost, nasmeh, objem ali hvaležen pogled lahko spremeni potekanje časa. Torej ni treba iti v najrevnejše dežele sveta, da »kaj spremeniš«, katerokoli naše dejanje, v dobrem ali slabem, vedno vpliva na življenje nekoga drugega in na tej resnici skušam organizirati svoje bivanje.
Sheena ni mogla spregovoriti niti besedice več. Če bi se pogovarjali v živo, bi bilo morda drugače. Nekaj popolnoma drugega je, ko med pogovorom zreš v človeka, kot zgolj poslušati besede, ki pronicajo v uho skozi mobitel. Če ne moreš razbrati pomena, ki ga med pogovorom govorijo oči, ne boš nikoli nikogar prepričal, kako se počutiš.