Človek, ki ljubi in zaradi ljubezni zapusti domovino, v njej postane duh. Zanimivo je in ne gre zanemariti dejstva, da tudi v svoji novi domovini živi kot duh. Kot hišni duh, ki se ga domači in sodržavljani počasi vse manj bojijo, ga pa še vedno malo čudno gledajo, kot bi imel kaj na glavi ali na obleki, kakšno znamenje.
In vendar si me vabil zmeraj znova in jaz sem zmeraj znova rekla, da mogoče, da lahko, da dajva, nikoli nisem rekla, da nisva. Morda bi morala reči takoj, ko sem vedela, a vedela sem takoj, in potem ne bi bilo nobenih kav, nobenih kozarčkov, nobenih vabil. Potem bi morala reči sama sebi: nisem. To zveni tako samotno. Nisva, to je bolje, dosti bolje.
Dobre knjige ne merimo samo po zadnjih besedah, Marcus, ampak po skupnem učinku vseh besed pred njimi. Približno pol sekunde po tistem, ko bralec dokonča knjigo, ko prebere zadnjo besedo, ga mora prevzeti močno čustvo; kakšno sekundo mora misliti samo na to, kar je prebral, pogledati naslovnico in se malo žalostno nasmehniti, ker bo pogrešal osebe iz knjige. Dobra knjiga, Marcus, je tista, za katero ti je žal, da je je že konec.
Bodimo srečni, dokler se vreme spreminja. Ko se bodo spremembe ustavile, bo konec z vremenom in konec bo tudi z nami!
A si predstavljate vse dni živeti v soncu!?
A si predstavljate vse dni živeti v dežju!?
A si predstavljate vse dni živeti v snegu!?
Edina in prava “stalnica” v življenju je sprememba!