"Reva je bila magnet za mojo tesnobo. Naravnost posrkala jo je iz mene. Kadar je bila v moji bližini, sem postala zenbudustični menih. Znašla sem se onstran strahu, onstran poželenja, onstran posvetnih skrbi nasploh. V njeni družbi sem lahko živela v sedanjem hipu. Nisem imela ne preteklosti ne sedanjosti. Nobenih misli. Bila sem na previsoki razvojni stopnji, da bi mi šlo njeno brbljanje do živega. In bila sem preveč nedovzetna. Reva se je lahko razjezila, razvnela, postala depresivna, zanesena. Jaz ne. V to se ne spuščam. Raje ne čutim ničesar, ostanem prazen list. Trevor mi je nekoč rekel, da se mu zdim frigridna, ampak mene ni ganilo. Prav. Pa naj bom hladna pička. Pa naj bom ledena kraljica. Nekdo je nekoč rekel, da med umiranjem zaradi podhladitve postaneš mrzel in zaspan, stvari se upočasnijo, nato pa preprosto odplavaš. Ničesar ne občutiš. Zvenelo je prijetno. To je bila najboljša smrt – da umreš budno in zasanjano, ko ne čutiš ničesar."
Spomnil se je očetovih besed, ko se mu je Simon pritožil nad grobim, divjim, nepreračunljivim morjem: "Nauči se ga ljubiti, sin moj. Nauči se ljubiti to, kar počneš, ne glede na to, kaj je to, in potem ne boš imel težav. Trpel boš, vendar to pomeni, da boš čutil in če čutiš, to pomeni, da živiš. Težave so nujno potrebne za življenje, brez njih si mrtev!"
in nato