Pogledala sem svoje telo, golo v svetlobi ognja, in si skušala predstavljati, da bi bilo popisano z zgodovino: dlan s črto v obliki strele, roka, na kateri manjkajo prsti, tisoč ureznin od čarovniškega dela, zatrdele brazde od očetovega ognja, koža na obrazu kot pol staljena sveča. In to so bile le stvari, ki so pustile sledi.
Nobenih počastitev ne bo. Kako je že Ajet rekel grdi nimfi? Madež na obličju sveta.
Ko sem se rodila, imena za to, kar sem, še ni bilo. Rekli so mi nimfa, saj so domnevali, da bom taka kot mama in tete in tisoč sorodnic. Med malimi boginjami smo bile najmanjše, zato smo imele tako skromne moči, da smo si komajda zagotovile večnost. Pogovarjale smo se z ribami in gojile cvetje, izvabljale kapljice iz oblakov ali sol iz valov. Ta beseda, nimfa, nam je začrtala prihodnost po dolgem in počez. V našem jeziku ne pomeni le boginje, ampak nevesto.
Potem pa me kdaj pa kdaj ponese sanjarjenje, ki se mu ne maram predajati prepogosto. ampak včasih si ne morem pomagati. V njem živim v koči v prelepi dolini ob plitvi deroči reki, ki je tako čista in bistra, da se iskri celo ponoči. Hribovje je poraslo z zelenjem, ki mrgoli od življenja, in gozd je poln ptic in divjadi. Moja mama in oče sta živa, skupaj smo, koča je naš dom. Večino časa preživim z očetom. Ne spiva v koči, ampak v gozdu, kjer skupaj loviva divjad in ribe. Veliko pa sva tudi z mamo, ki redi kokoši in goji zelenjavo. Poletja so vroča in sončna, zime mrzle in snežene, in tako skupaj živimo do konca svojih dni. Mama in oče se starata, srečna sta, jaz sem z njima in vsak dan je neskončno lep.
Oči odprem, ko je še tema. Obrnem se v postelji, a ne morem več zaspati. Vstanem, stopim na balkon. Gledam obzorje in opazim, da se nebo nekje že svetli. Nikoli nisem maral zore: diši po prečutih nočeh, nemirnih sanjah, nujnih zadevah, letalih, ki jih je treba prezgodaj ujeti, da prideš v tuje mesto. Zame je vsako mesto tuje.
"Strahu se seveda nikoli ne znebiš. Vedno te je strah, a se naučiš, da te strah ne ustavi. Jezen si nase in na svojo usodo, ki te postavlja pred takšne odločitve, ampak ko si enkrat soočen z njimi, se jim ne moreš izogniti. Ne moreš se pretvarjati, da se te vse to ne tiče. V času sprememb ne moreš biti apolitičen. V nobenem času pravzaprav. Kaj sploh pomeni apoltičen, razen tega da prepuščaš odločanje močnejšemu. Sicer je tudi to možnost, ampak ni njuno, da se boš z odločitvami močnejšega pozneje strinjal, živeti z njimi boš pa moral. V vsaki vstaji, revoluciji, odporu, protestu, v vsaki spremembi obstajajo zmagovalci, poraženci in koleteralna škoda. Nikoli ne veš, kakšen bo izid ali ne boš ravno ti najebal. Ampak ne moreš pustiti, da zate vse naredijo drugi. To je vendar tvoje življenje. Demonstriraš in upaš, da ne bo nihče streljal."
in nato