100 sodnijskih

Jasna in Štefka sta se imeli radi. Skupaj sta živeli petnajst let. Vsa leta sta varčevali in si med drugim kupili tudi stanovanje. Pa se je zgodilo, da je Štefka hudo zbolela. Jasna jo je negovala dan in noč in bila pri njej do smrti. Ko je Štefka umrla, pa so se pojavili Štefkini sorodniki. Ki jih prej nikoli ni bilo. Prvič so se pojavili na Štefkinem pogrebu. Od sodišča so zahtevali, da jih razglasi za zakonite dediče vsega Štefkinega premoženja, od Jasne pa, da se nemudoma izseli iz stanovanja. Jasna, čeprav petnajst let v ljubeči in dejanski življenjski skupnosti s Štefko, po veljavnem zakonu o dedovanju, ne bi smela dedovati. Ker ni bila moški in je živela z žensko. Zaradi česar ni šlo za zunaj zakonsko zvezo moškega in ženske, ki jo kot edino priznava slovenska zakonodaja. Kot Jasnini odvetniki smo zato zapuščinskemu sodišču predlagali, da prekine zapuščinski postopek in predlaga ustavnemu sodišču, da ugotovi, da je zakon o dedovanju v delu, kjer predstavlja očitno diskriminacijo istospolnih partnerjev, v neskladju z ustavo. Ustavno sodišče je odločilo:
1. Zakon o dedovanju je v neskladju z ustavo.
2. DZ Republike Slovenije mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja veljajo za dedovanje med istospolnima partnerjema, ki žvita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, enaka pravila, kot veljajo v veljavni zakonski ureditvi za dedovanje med izvenzakonskima partnerjema. In naša stranka je postala dedinja po svoji umrli partnerici. (str. 96/97)