11. september — vse na tla pomeče
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | kanadska literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2010 |
Založba | Miš |
Zbirka |
Zorenja |
Prevod |
Franjo Jamnik |
Ključne besede | Letala, Očetje in sinovi, Sodelavci, Televizija, Terorizem, V mladinskem leposlovju, Zgodovina |
“Rožnata okrogla pika!” (pomeni rožnato obarvano spremembo na koži, znak kuge)
“Ino šopek, kot se šika!” (blago dišeče rože, ki so jih imeli pri sebi tisti, ki so negovali bolne)
“Že nas ogenj peče.” (neizbežna smrt)
“Pa vse na tla pomeče.” (smrt)
Gre za staro angleško pesem, ki je nastala v temačnem srednjem veku. Mnogi domnevajo, da pesem govori o črni kugi, črni smrti. O tej pesmi so govorili 10. septembra 2001 pri uri zgodovine v Willovem razredu. Will je bil dijak prvega letnika srednje šole in naslednji dan naj bi preživel z očetom na njegovem delovnem mestu. Willov oče dela v pisarni v petinosemdesetem nadstropju Svetovnega trgovinskega centra na Manhattnu. Naslednji dan je bil 11. september 2001, ko sta dve ameriški potniški letali treščili v stavbi Svetovnega trgovinskega centra na Manhattnu v razmiku sedemnajstih minut. Will in njegov oče sta ravno prispela na očetovo delovno mesto. Osrednje dogajanje predstavlja reševanje Willa in njegovega očeta iz goreče stolpnice. Med nevarnim in mučnim spuščanjem po neskončnih stopnicah se zgodi več pripetljajev. Avtor opozori na celo vrsto problemov in značilnosti življenja v razvitem svetu. Oče je zaradi dela preveč odsoten, komunikacija poteka preko telefonov. Čeprav Willova družina živi nedaleč od središča New Yorka, ga Will skoraj ne pozna, saj je šel tja s starši le nekajkrat. Katastrofo, ki se dogaja v stolpnici, v kateri so, oče in Will skupaj očetovimi sodelavci spremljata po televiziji. Kljub temu, da stolpnica gori in se sesuva, nekateri izmed zaposlenih nemoteno nadaljujejo s svojim zelo pomembnim delom. Katastrofa, ki se je zgodila in skupno reševanje iz stolpnice pa Willa in očeta zelo povežeta, ker se med seboj končno pogovarjata in opazujeta. V sodobnem svetu namreč vladata že kar bolestna navezanost na delo ter boleča odtujenost od bližnjih in življenja samega. Premalo pa je razmisleka o tem, kaj je bistveno v človekovem življenju. Učiteljica zgodovine je Willu zelo všeč, ker se mu zdi, da ne živi samo za šolo. Eric Walters, avtor mladinskega romana o 11. septembru, je kanadski pisatelj, ki se je kot učitelj pisanja lotil prav zato, da bi svoje dijake navdušil za književnost. Napisal je okrog šestdeset književnih del in prejel več nagrad.
Objavljeno: 28.01.2017 18:34:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:05
“Nenadoma je tudi drugi televizijski zaslon preklopil na isti prizor. Potem naslednji in naslednji, dokler ni cel sklop televizorjev, skoraj vsi, prikazoval isto stvar. Čudno, vse slike so bile iste, toda nekatere so bile rahlo zamaknjene. Potem sem uvidel zakaj. Ti posnetki so bili poslani v dežele po svetu in so se z zamikom vračali sem. Ljudje po svetu so lahko to gledali v živo! Kako neverjetno presenetljivo. Še bolj presenetljivo pa je bilo, da se je vse skupaj dogajalo pred našo stavbo, vidno skozi okna, toda vsi smo bili tu notri in nagneteni okrog televizorjev, raje kot da bi bili priča temu na lastne oči. Mogoče zato, ker je bolj resnično, če vidiš na zaslonu, dogajanje pa iz ozadja potrjuje napovedovalec CNN-a. Ne, ni šlo za to. Spremljanje dogajanja na zaslonu je bilo varno in zdravju neškodljivo. Gledati skozi okna s svojimi očmi, nezaščiteno z lečo kamere in debelega stekla zaslonov, je bilo prenevarno, saj je bilo, kot bi gledal v sonce. Spremljajoč dogajanja po televiziji, smo se počutili oddaljene, daleč, in oddaljenost nam je dala zaščito.” (str. 66)