22 dvaindvajset
Žanr | družbeni roman, ezoterični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Immensa |
Ključne besede | Duhovnost |
Žanr | družbeni roman, ezoterični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Immensa |
Ključne besede | Duhovnost |
Zgodbo 22 lahko beremo na dva načina. Lahko jo beremo kot roman o iskanju izgubljene ljubezni. Lahko pa se potopimo v dvaindvajset zgodb o mističnem potovanju vase, o poti do zavestnega in polnega življenja, 22 zgodb o padcu in ponovnem rojstvu.
Zgodba 22 je zgodba Ane, za katero se zdi, da ima vse. Izredno je uspešna v pisarni dvaindvajsetega nadstropja stolpnice v Chicagu, ima prijateljico Nino, do popolnega življenja ji manjka le še pika na i.
Nekega dne jo začnejo preganjati sanje, v katerih se prične pojavljati Diego. Z Diegom, svojo dušo dvojčico, je v preteklosti okusila popolno ljubezen, vendar je dopustila, da sta se njuni poti razšli. Ani se svet sesuje. Zapre se med štiri stene, zboli. Zdravniki ji postavijo diagnozo depresija in ji dajo vrečko zdravil. Ana se odloči, da bo namesto tablet ubrala drugačno pot. Poda se v rodni Caracas, da bi tam našla Diega. Pot jo vodi tudi na Kitajsko, kjer spozna učitelja Shifuja. Sesuta Ana skozi 22 srečanj z njim spozna, da je ljubezen jezik vesolja. Da je čaroben in čudovit vsak od nas na poseben način. Shufi jo poduči, da so spremembe edina stalnica v našem življenju. Čarobnost vsega je, da se znaš prilagajati in spremembe sprejemati kot del življenja. Shufi jo pripravi na življenje med ljudmi, ki jo ne bodo razumeli, ne bodo odobravali in je ne bodo spoštovali. Nauči jo, da je cela umetnost biti srečen, miren in uravnovešen znotraj kaosa življenja na zemlji. In da je škoda njene energije, da bi jo porabila zato, da se nekomu opravičuje, ker sledi sebi.
Objavljeno: 03.08.2015 21:41:29
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:34
Začuti, kako jo sonce objema, jo blagoslavlja, jo podpira, ji daje novo energijo … Ampak sonce je že zašlo, kmalu ugotovi Ana, še vedno z zaprtimi očmi. Zato … To ni bilo sonce. To je bilo vesolje. To so bila Diegova angelska krila. Več kot očitno je prišel čas, da si oprosti. Vsi ostali so ji že oprostili in jo blagoslovili.
(str. 162)