4000 : po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo

Satirični roman, ki vedno bolj prerašča v distopijo, je Ivan Tavčar napisal leta 1891, nastal pa je kot njegov literarni odziv na zelo zaostreno politično situacijo med slovenskim liberalnim in konservativnim taborom. Ta razkol naj bi sprožil slovenski teolog in literat Anton Mahnič, Tavčarjev vrstnik in vseživljenjski politični nasprotnik. Ivan Tavčar je v svojem romanu za glavnega literarnega junaka postavil samega sebe in sicer ga Bog približno 2000 let po njegovi smrti ponovno obudi v življenje. Izteče se mu namreč dolga kazen zaradi napuha, smrtnega greha, ki ga je zagrešil v zemeljskem življenju, sedaj pa mu Bog izpolni željo, da gre pogledat, kako se po tem ogromnem časovnem zamiku godi Slovencem. A njegovo veselo pričakovanje hitro zamre, ko na tem popotovanju naleti na podobo skrajno totalitarne družbe, ki naj bi bila oblikovana po Mahničevih načelih.

Njegova Ljubljana je sedaj z obzidjem obdana Emona, glavno mesto ne le Slovenije, ampak obširnega območja z imenom Papeška provinca številka LII. Tavčarjevo ljubo mesto iz konca 19. stoletja, v katerem je kasneje daljše obdobje tudi županoval, ni vstopilo v svetlo prihodnost, ampak je poniknilo v mračno preteklost. »Zemlja ni vredna, da bi bil človek dvakrat ustvarjen zaradi nje,« ugotovi naš junak, ko naleti na skrajno obliko teokracije, kjer več ni ločitve na cerkveno in posvetno oblast, ampak je ta zadnja popolnoma podrejena prvi. Vladajoči sloj je izključno duhovščina, položaj žensk je popolnoma brezpraven, kazni so drakonske, vsi jeziki razen latinščine pa so skorajda izginili. Velja načelo, da je ljudstvo ustvarjeno zaradi duhovnikov in ne duhovniki zaradi ljudi. Cerkvena birokracija se razrašča v neštetih uradih za obrambo tega ali prepoved onega, kot znak v nebo vpijočega licemerja pa je v rokah nadškofov tudi edina dovoljena gostilna. V posebno težkem položaju so tujci, ki zaidejo v mesto: »To ni karsibodi, ako sili v mesto takšen tujec. Morda je krivoverec in sam Bog ve, kakšne peklenske nauke nosi v rokavih svojih.«

Kljub neštetim asociacijam, ki jih ob branju dobivamo zaradi družbenih zaostrovanj v naši neposredni sedanjosti, se morda postavlja vprašanje, kako je to Tavčarjevo delo, ki se nam celo z današnjega vidika zazdi bogokletno, preživelo v 19. stoletju, ko je bila religija vendarle splošno razširjena in povsem vpeta v vsakdanje življenje. A pri tem je treba poudariti, da tudi sam Tavčar nikakor ni bil ateist, obsojal je le skrajne oblike zanikovanja človeške narave, neštete prepovedi in mržnjo, kar naj bi v svoji filozofiji razvijal Anton Mahnič in z njo udrihal po svojih literarnih sodobnikih in predhodnikih, češ da kvarno vplivajo na družbo. Mahnič je podpiral in razglašal strogo, maščevalno in neusmiljeno podobo boga. Tavčar nasprotno poudarja, da naj bi ta bil vendarle mnogo več od neizprosnega sodnika, predstavljal naj bi ljubezen in kot zapiše v romanu bil »najslajše tolažilo otrokom mojim na Zemlji«. V romanu je izpostavljen pogrom nad intelektualci in predvsem ženskami. Tem zadnjim se v letu 4000 zgodi Gilead. In ni si potrebno zamišljati neke fantastične distopične družbe, dogaja se morda NE tukaj, vsekakor pa ZDAJ, pri čemer ni prav nobenega zagotovila, da slej kot prej ne prestopi tudi domačega praga. Margaret Atwood, avtorica znamenite Dekline zgodbe, pravi, da se vsaka od grozot, ki jih je opisala v knjigi, dogaja nekje na svetu. In če se vrnemo k Tavčarju – čeprav je Zemlja v njegovem romanu sprejela Mahničeve smernice, jih nebesa niso. Ivan Tavčar se svojemu nasprotniku maščuje tako, da mu podeli vlogo literarnega lika doktorja Toneta od zelene Soče, ki po nebeških pokrajinah opravlja nekakšne hišniške naloge. Sizifovsko čisti tla, ki jih neprestano maže z lastnim znojem, in s težkim zlatim ključem odpira vrata vsem dušam, ki jih spustijo v nebeško kraljestvo. Vendar največja kazen ni, da se mu je od prenašanja ključa na hrbtu naredila grba, ampak da mora v nebesa kdajpakdaj spustiti tudi kakšnega liberalca. Za dobro mero uravnoteženosti pa skuša biti avtor kritičen tudi do sebe. Omenili smo že kazen zaradi pretirane samozavesti oziroma napuha, ki ga je doletela po smrti. To lastnost premožnemu in uspešnemu pisatelju ter politiku zlahka pripišemo, čeprav v njegovih delih najdemo tudi močne identifikacije s preprostim ljudstvom in kraji, iz katerih je izhajal, preden se je priključil ljubljanskemu meščanstvu. S tem Tavčarjeve ironične samoanalize še ni konec, resno se sprašuje, ali ima med svojimi literarnimi in političnimi sopotniki sploh kakšnega prijatelja. Bog mu je namreč za potovanje na Zemljo odobril družabnika, a vsak izmed umrlih znancev, ki jih poprosi za družabništvo in jim s tem ponudi ponovno rojstvo, ga zavrne. Med njimi zlahka identificiramo Frana Levstika, Josipa Jurčiča pa še koga drugega, s čimer Tavčar namigne na odnose v skupnem literarnem in političnem taboru, ki so polni vzponov in padcev.