5 do 12

“Jaka, ki se je znašel nekaj vrst oddaljen od odra, si je našel drugačno zabavo. Tipa, ki je stal kakšen meter pred njim, je od zadaj tolkel po glavi, in ko se je ta obrnil, se je delal, da ga ni on. To je nekajkrat ponovil, dokler človek ni opazil roke, ki ga je tepla, in za njo režečega se Jake. Jezno mu je zažugal in s tem dosegel le to, da ga je Jaka še enkrat treščil, tokrat v obraz. Tip je podivjal in razrinil nekaj ljudi. Na njegovo nesrečo pa so bili vsi ti ljudje, ki jih je tako vneto razrinil in so zdaj stali na obeh straneh tako nastalega koridroja, Jakovi prijatelji. Človek, ki tega ni vedel, se je jezno pognal proti nasmejanemu Jaku, a ko je prišel vzporedno z Bertom, mu je ta podstavil nogo, da je padel naprej, mimo Robija,…” (str. 138)