7 kg do sreče

Roman pred nami se dela, da je žanrska, celo trivialna literatura. Površinska forma bahavo udarja ven (tudi s tipično naslovnico) z značilnimi prijemi lahkotne erotične literature, začinjene s humornostjo in naglimi preobrati v urbani noriji, skozi katero se prebija sodobna ženska s svojim libidom. A medtem ko dejanska trivialna erotika uporablja dinamiko zunanjega dogajanja kot podium za poceni erotična ali celo pornografska izvajanja, počne pričujoči roman ravno nasprotno. Erotiko uporablja kot sidro, okoli katerega plovejo in se izčiščujejo zelo realne vsebine, ki razgaljajo tako lepe kot grde plati slovenske gledališko filmske smetane. V odnosih med protagonisti se sluti krvava logika zaresnega življenja in sicer preko grenkobe in sprijaznjenja z realnostjo, ki ostaneta bralcu v želodcu – in to kljub srečnemu koncu. Prav ta grenkoba je nekaj, kar trivialnemu ni lastno… Junakinja, Mara, slovenska igralka, pada in vstaja skozi vrtoglave ljubezenske zaplete, skozi katere kot mimogrede skicira slovensko gledališko sceno. Med drugim razkriva, kako visoka umetniška elita povečini niti približno ne premore tudi visoke srčne kulture, sploh ne. In da se sodobna ženska, pa četudi je visoko izobražena, kultivirana, celo avantgardna, ne more izviti iz svoje praženskosti, ki že tisočletja ostaja arhetipsko ista. Še vedno hrepeni, da bi se razdala in predala odgovornemu moškemu, ter dosegla pomirjenost v osrečujoči dvojini. Avtorica s trivialnostjo parodira tabuizirano cesarjevo nagoto intelektualizma, s čimer je avtomatično sparodirana tudi trivialnost kot žanr.