Adua
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Vnanje Gorice, 2020 |
Založba | Kulturno-umetniško društvo Police Dubove |
Zbirka |
Eho |
Prevod |
Alenka Jovanovski |
Ključne besede | Suženjstvo |
Lahko snamemo suženjska pokrivala sami?
Gre za odlično prevodno delo Alenke Jovanovski iz italijanščine. Avtorica je sicer somalskih korenin, kjer je tudi prizorišče ali bolje rečeno izhodišče romana, somalski prevajalec iz italijanščine pa je eden treh glavnih junakov. Šepavi je suženjski prevajalec kolonialnemu gospodarju. Kot tak ni ne naš, ne njihov, sčasoma gnan v izdajstvo svojih ljudi. Poseben je še po tem, da ima videnja. Beremo o teži krivde, izvirnem grehu in kako se le-ta prenaša iz roda v rod. Zgodba se tako ponovi v Italiji pri hčeri Adui z le malce drugačno obliko suženjstva in nasilja – v filmski industriji. Spremljamo sicer tudi vse druge oblike neenakosti oz. zaznamovanosti, jarma, suženjstva – tako se znajdemo tudi v aktualnem trenutku z begunsko problematiko ob Aduinem mlajšem možu. Bo Adua, kot tista, ki jo snemajo in ji določajo besede in dejanja drugi, končno prijela kamero v svoje roke in postala tudi glavna igralka v svojem filmu? Kakšne barve in oblike je suženjstvo in ali lahko ljudje snamemo suženjska pokrivala sami? Aktualno pisanje, branje!
Objavljeno: 08.10.2020 15:02:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:35
Bil je znamenje mojih sužnosti in mojih starodavnih samot, oni turban. Bil je jarem, ki sem ga izbrala, da bi se odkupila. (str. 178)