Afričan

Slovenski bralci se lahko veselimo novega prevoda romana francoskega pisatelja in Nobelovega nagrajenca za literaturo, ki se na slovenskih knjižnih policah pridružuje delom Napev o lakoti, Pomlad in drugi letni časi in Vesoljni potop v sferi odraslega branja ter Mondo: samotni deček, ki je namenjen mladim bralcem. Za mnoga avtorjeva dela je značilen vnos avtobiografskih elementov oziroma izkušnje, še posebej to velja za Afričana, v katerem nam preko prvoosebnega pripovedovalca predstavi svoje odraščanje, pa tudi zgodbo svoje družine in predvsem očeta.
Le Clezio, rojen leta 1940 v Nici, je vojno dete, njegova zgodnja leta so zaznamovale razmere v okupirani Franciji, sem pa neizbežno sodijo pomanjkanje, strah in skrivanje, saj je materi kot ženi v britanski vojski službujočega zdravnika neprestano grozila deportacija. Glede pomena očetovske figure so to leta njegove odsotnosti, česar pa ne poznaš, tudi ne pogrešaš tako zelo. Če se odmislijo težave, ki jih je prinašala vojna, so to tudi leta, ko sta pod okriljem nežne, popustljive, pa tudi zabavne matere, mile babice in v svoj svet umaknjenega deda skupaj z bratom živela v, kot pravi sam avtor, »nekakšnem anarhičnem raju, iz katerega je bila izgnana vsakršna disciplina«. S prihodom očeta v osmem letu dečkovega življenja se je vse to spremenilo, saj je njegova vojaška vzgoja temeljila prav na disciplini, brata pa sta morala razvijati metode, s katerimi sta se ji v večji ali manjši meri skušala izogniti. Vzporedno z vzgojnim šokom, ki ga je prinašalo srečanje z očetom, sta se morala spopasti tudi s kulturnim, saj se je dolgo ločena družina ponovno združila s preselitvijo v Nigerijo, kjer je oče opravljal svoj zdravniški poklic. A spoznavanje novega sveta afriškega podeželja je za brata pomenilo skrajno pozitivno izkušnjo, popolnoma v nasprotju z nelagodjem v odnosu do odtujenega očeta. Kljub njegovim poskusom, vzpostaviti red, sta v veliki meri uspela zaužiti neomejeno svobodo povezanosti z naravo, popolnoma drugačno od zadušljivega vzdušja meščanske Francije, obremenjene z nedavno minulo vojno.
Sicer pa sta slo po deželah, ki jih Evropejci pojmujemo kot eksotične, imela zapisano v genih. Oče se je rodil na Mauritiusu, ko so se tja konec 18. stoletja preselili njegovi predniki, je bil otok francoska kolonija, ki je kmalu prešla pod britansko krono. A naseljeni kolonisti so ohranili svoje običaje in tudi sporazumevanje v francoskem jeziku. Kot štipendist britanske vlade je moral oče svoj študij medicine odslužiti v britanski vojski, v svoji ženi je spoznal ljubezen svojega življenja, splet okoliščin pa je narekoval, da sta se ob začetku druge svetovne vojne znašla ločena na dveh celinah, on v Afriki, ona z majhnim otrokom in dojenčkom pa v Franciji. Njegov obupan poskus, da se iz Nigerije preko puščave prebije do svoje družine, se, logično gledano, ni mogel posrečiti. Družina se ponovno združi po osmih letih, a odtujenosti ne uspe premagati. Kljub vsemu otroška leta, preživeta v Afriki, Le Clezio dojema kot srečna in se nanje odziva z nostalgičnim obžalovanjem, ko so jo zapustili in se vrnili v Francijo. Afrika mu je zlezla pod kožo, še bolj kot njemu pa njegovemu očetu, ta je nikoli ni zmogel preboleti in se prilagoditi novemu načinu življenja. Ostal je Afričan, kot ga je sin poimenoval v naslovu svoje esejistično obarvane, stilistično izbrušene in zelo intimne izpovedi.