Agni : roman

Roman Agni je prvenec prevajalca Boruta Kraševca. V njegovi prevajalski bibliografiji najdemo imena ruskih literarnih klasikov in sodobnikov, teoretikov in filozofov. V njegovo prvo avtorsko literarno delo pa vstopimo skozi objektiv termografske kamere, v prizor, ki zagori in se kaj hitro tudi ohladi. Že naslednji pa nas zapelje v perspektivo pravkar skotene še neimenovane kunke, ki se vseskozi prepleta, s perspektivo devetošolke Maše, ki odkriva mokre sanje odraslega sveta in predstavlja eno izmed pripovednih perspektiv. V na videz mirno, povsem običajno vaško življenje njene družine vstopi Brina, Mašina teta, dvojčica njene mame Katje. Brina je igralka, ki s svojim mestnimi ideali, v vas in družino vnese nemir, ki se manifestira v ogenj poželenja pri svaku Ivanu. Ta ogenj je tako močan, da ga ne more pogasiti, čeprav se morda zaveda, morda pa tudi ne, da Brina do neke mera ta ogenj zgolj izkorišča za tolažbo in uteho po propadlem razmerju in kariernem pretresu. Ogenj pa se prižiga in ugaša tudi v Maši in Katji. Prvi pri spoznavanju novih obzorij življenja, ki jih prinašajo prve najstniške zaljubljenosti, drugi pa olje priliva ljubosumje nad lastno sestro. Ogenj pa je že samo ime male bele kunke. 

Preplet živalske, najstniške in odrasle perspektive sveta z nekaj primesmi sanjskega podzavestnega sveta in postopkom potujitve, Kraševcu omogoča, da sicer tipizirane protagoniste in klasične tematike literature, kot so ljubezenski trikotni, skrivnostno dejanje, spletke in laži, prevetri in jim s tem nadane svežo preobleko. Ko zaidem v perspektivo kunke Agni, pa se znajdemo v drugačnem čutenju sveta. To se odraža v intenzivnosti vonjav, sluha in vida, ki so drugačni kot pri človeku. Še ena izmed različnih in hkrati stičnih točk je reakcija na nagon, ki je v primeru kuncih enoznačen, človeški pa bolj kompleksen, tak, ki išče ravnovesje med racionalnostjo in emocionalnostjo. Pri tem ne smemo pozabiti, da gre za zelo izčiščeno pripoved, ki se zavestno izogiba klišejem in hrupnemu plevelu. Poleg živalske perspektive, pa je tu še ena posebnost romana in sicer njegova zvočna plast. Kot je povedal avtor sam, je pri tem šlo za intuitivno vnašanje, ki pa predstavlja spolzek teren pri bralčevi recepcije in razumevanja. Hkrati pa je tudi neizrabljen teren znotraj pisane besede. Šljaci, amami in uiiiuiii se v pripovedi znajdejo v različnih situacijah, ki pa jih ti medmeti med sabo pomensko povežejo.

Ni samo živalski svet, ki odslikava peripetije in zapletene odnose udeležencev ljubezenskega trikotnika. Tu so še zunanje situacije, ki odražajo tisto kar med protagonisti ostaja neizrečeno. Primer tega sta Ivanov lov na lisico izven sezone odstrela ter Katjina in Brinina vožnja po avtocesti. Nič manj spreten pa Kraševec ni pri prepletanju literarnih referenc. Morda predvidljiva je Utva Čehova, nekoliko manj roman Mag angleškega pisatelja Johna Fowles, vendar oba  pomenske delce romana. Roman Agni s primarnim vzporejanje živalskega in človeškega ne izpostavlja zgolj drugačnosti, temveč tudi podobnosti, ki jih lahko povežemo z nagonom preživetja, vendar žival in človek pri tem uporabljata drugačna orodja. Vseeno pa je človek lahko zvit kot lisica ali pohoten kot zajec, na koncu dneva je še vedno človek. Težnja po vrednotenju in nizanju pomenski plasti  odnosov do samega sebe, drugih in vsega drugega kar nas obkroža, v današnjem svetu, postaja vedno bolj obremenjujoča. Predstavljamo si lahko, da bi bilo jesti zavoljo hranjenja samega, pariti se zaradi razploda samega, včasih pač preprosto lažje.