Alamut
Žanr | družbenokritični roman, filozofski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2001 |
Založba | Sanje |
Ključne besede | Muslimani |
»Pisal sem za sodobno občinstvo, in vendar! Imel sem občutek, kot da pišem istočasno še za občinstvo, ki bo živelo čez petdeset let, in skoraj tudi za občinstvo, ki je živelo pred petdesetimi leti.«
Roman je izšel leta 1938 in po 11.9.2001 doživel številne prevode, ponatise in predelave (npr. videoigrica Assassin’s Creed), ker je njegova aktualizacija postala toliko bolj očitna. Avtor, tržaški Slovenec, vrhunski biolog, filozof in psiholog, ki je sprva roman sarkastično posvetil Mussoliniju, pravi, da Alamut »ni samo zgodovinski, marveč je tudi psihološki, idejni in v nekem smislu celo filozofski roman,« tako da njegova brezčasnost ni naključna.
Pripovedno snov jemlje iz 11. stoletja, ko se v trdnjavi Alamut na današnjem Iranskem ozemlju, pod taktirko Hasan ibn Sabe rojeva sekta Ašašinov-terorističnih gverilcev. Šolski prikaz manipulacije množic, ki glavnega arhitekta, ki se poslužuje izrojene variacije Platonovega nauka o votlini, ne poveličuje. Zamerljivi sociopat je v kontrastu z zavedenimi, katerih zdravo seme človečnosti, bi v boljših okoliščinah drugače klilo.
Piše prepričljivo, psihološko dognano, s tanko mejo med fikcijo in zgodovinsko resnico. Branje sproža strašljiv občutek, ki bi ga lahko prevedli v vprašanje: »Kaj pa če je vse to res in se z nami dogaja nekaj podobnega?«
Objavljeno: 08.12.2014 14:44:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:26
»Za preproste vernike si moram izmisliti tisoč in eno zgodbo o začetku in postanku sveta, o raju in peklu, o prerokih, o Mohamedu, Aliju in Mahdiju. Druga stopnja, vojskujoči se verniki, zahteva predvsem jasen pravilnik vseh zapovedi in prepovedi. Bajke bom moral vkleniti v načela in moral jim bom sestaviti cel katekizem. Fedaijem moram razkriti prve velike skrivnosti izmailstva. Koran da je zapletena knjiga, ki potrebuje poseben ključ, da se raztolmači. Še višji, tisti, ki bodo zreli za daije, bodo slišali, da tudi Koran ne vsebuje poslednjih skrivnosti. Te so enako porazdeljene na vsa verstva. Oni, ki bodo vredni, da postanejo pokrajinski daiji, bodo izvedeli strašno vrhovno načelo izmailstva: Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Toda mi, ki držimo v rokah vse niti tega kolesja, si bomo prihranili naše poslednje misli zase.«