Aleksandrida
Žanr | novela |
Narodnost | srbska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Svila |
Prevod |
Đurđa Strsoglavec |
Ključne besede | Aleksander veliki, Mitologija, Vladarji |
Nič več, kot le človek
Aleksandrida je novela, zelo kratka, a toliko bolj poetična zgodba o življenju enega največjih mož in vojščakov, kar so kdaj obstajali, Aleksandru Velikemu. Pištalo, mojster literariziranih biografij, začne njegovo zgodbo, kako bi sicer drugače, z rojstvom, na dan, ko so ognjeni zublji zajeli svetišče Artemide Efeške. Aleksander, ustvarjen iz ničesar, odrašča in zamenja igranje na liro za veliko bolj resno in nevarno igro. Igro osvajanja sveta. Zvesti pesnik in soborec Klejt mu v eni od bitk reši življenje. A Aleksander je opijanjen od uspehov in zgodi se, da Klejtu vzame življenje. Od takrat ga muči žalost, vojska se mu ob reki Ganges upre in noče naprej. Aleksander ne posluša, kaj mu šepečejo zvezde. Čeprav nekoč največji, postane v sebi neskončno majhen. Nič več ni, kot le človek.
Vladimir Pištalo je Aleksandrovo življenje popisal na vsega devetinsedemdesetih straneh, ki pa prinašajo izjemno globino razumevanja bistva življenja v spremljavi njemu značilnega podajanja zgodovinskih dejstev, z uporabo metafor in mitov, ki pred nami oživijo.
Še tako velik val se vrne v izhodišče, potem, ko ga mivka vpije. Aleksander je bil velik val, eden največjih, ki ga zgodovina človeštva pomni. A še za tako velikim valom -
človekom, ostane vse, kot je že nekdaj bilo. Vse, kar je dano človeštvu, vztraja. Še zlasti žalost, šibkost, zavist, zlo, trpljenje in kar je drugih tegob tega sveta.
Objavljeno: 21.09.2017 19:24:22
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:48
Aleksander je razgalil svojo uvelo moškost in vprašal:
“Kaj je močnejše, življenje ali smrt?”
“Življenje,” je zakrakal gimnosofist. “Zato, ker prenese toliko zla.”
Nato je pogledal s strašnimi očmi in dodal:
“Ime mi je Sfines.”
Sfines je nekoč znal vse jezike, vendar petsto let ni govoril, zato je zdaj s krakanjem spominjal na vrano, s sikanjem pa na kačo. In ta nesmrtni čudež je zdaj s kačjim sikanjem vprašala Aleksandra, ali se mu je kdaj zgodilo, da je kateremu svojih oficirjev zaupal poveljevanje vojski.
“Večkrat,” je odgovoril kralj.
“Tako so tudi bogovi storili s tabo in spustili oblast na nižjo raven. Ti si božji general. Izkoristi to stanje, dokler lahko.
(str. 57, 58)