Ali ima kapitalizem prihodnost?

Prispevki petih sodobnih makrozgodovinskih sociologov ne prinašajo natančnega scenarija za prihodnost. Na podlagi primerjalnih analiz preteklosti in sedanjosti ugotavljajo možne strukturne tokove družbenega dogajanja in na grobo ocenjujejo hitrost teh sprememb. Čeprav vseh pet avtorjev, ki so združili moči, še zdaleč nima povsem enotnih pogledov, pa se vsi strinjajo, da raznotere krizne situacije majejo ravnovesje sodobnega svetovnega sistema, kar predstavlja možnost za temeljito preobrazbo. To pomeni, da postavljajo pod vprašaj večno obnavljajoči se kapitalizem, katerega dominatna značilnost je neskončna akumulacija kapitala in delovanje političnih inštitucij nacionalnih držav kot močne podporne točke ekonomskih odnosov, ki temelje na hierarhiji in eksploataciji. Medtem, ko Wallerstein kapitalistično družbo razume kot sistem, ki se giblje v ponavljajočih ciklih, ki bodo v prihodnosti nujno pripeljali do njegovega propada, Mann meni, da družbo oblikujejo prekrivajoča omrežja moči (ekonomija, politika, vojska…,) njihov medsejni vpliv pa se oblikuje precej naključno. Ob takšnih teoretičnih razhajanjih nekateri vidijo v prihodnosti uveljavjanje novih vrst ekonomske organizacije, drugi pa kapitalizem dojemajo kot dovolj trdoživ in prilagodljiv, da bo lahko v kakšni od svojih novih inačic ohrani svojo vlogo v svetovni ekonomiji. Spet pa so vsi avtorji enotni, da vkolikor želi človeštvo izbrati boljši scenarij svoje prihodnosti, postaja neizogibna nujnost odločitev za ničelno rast DBP, za uvajanje naprednih zelenih tehnologij in za opuščanje potrošniškega življenjskeg sloga. Veliko vlogo pri izbiri poti bodo imeli izidi politčnih bojev, tu pa lahko pri ozaveščanju svoj delež prispevajo družboslovne vede. Zato je delo napisano v dostopno razumljivem jeziku, saj je cilj avtorjev, da svoje trditve odprejo za razpravo širše javnosti.