Alpinistični dnevnik: 1969-1971
Žanr | dnevnik |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Kranj, 2022 |
Založba | Planinsko društvo |
Ključne besede | Alpinizem, Prijateljstvo, slovenski alpinisti |
Žanr | dnevnik |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Kranj, 2022 |
Založba | Planinsko društvo |
Ključne besede | Alpinizem, Prijateljstvo, slovenski alpinisti |
Knjiga “Pot” Nejca Zaplotnika, enega največjih slovenskih in svetovnih alpinistov, misleca in človeka z veliko začetnico, je dala našemu gorništvu in planinski literaturi tak polet, da še danes ostaja nepresežena. Vendar pa je Nejc pisal svoje alpinistične vtise že pred njo.
Tako je ob njegovi 70-letnici (ki je zaradi nesreče pod Manaslujem ni dočakal) izšel še Alpinistični dnevnik, ki popisuje njegova srečanja z gorami med letoma 1969 in 1971. Gre za iskrive in humorne dnevniške zapiske, ki spričo takratne Nejčeve mladosti presenečajo s svojo globino in življenjsko modrostjo. Popisani so njegovi vzponi v gore, ki jih je opravil v s svojimi prijatelji, mdr. s Tonetom Perčičem. Besedilo, ki se mu pozna literarna nadarjenost pisca, je stkano iz avtorjeve “zaljubljenosti” v gore, ki jih ne osvaja kot športnik, ampak kot ponižen občudovalec stvarstva.
Knjiga je povezana z ustanovitvijo Odseka Nejca Zaplotnika, ki z zbranimi sredstvi od prodaje dnevnika pomaga uresničiti ljudem različnih zmožnosti pri poteh v gore. Predsednik odseka je Darko Đurić, sicer znani paraolimpijec. Nejčeva žena Mojca, ki je zapiske predala javnosti, je tako posredno uresničila njuno željo, da ko otroci odrastejo, gresta pomagat revnim v Katmandu.
Knjižno delo bo razveselilo tako alpiniste kot tudi druge ljubitelje gora, neokrnjene narave in humanistične misli.
Objavljeno: 22.09.2022 11:24:39
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:10
“Čutim, kakor da sem del ponosne, v mesečini žareče stene, da sem stolp na grebenu, popolnoma naravno je, da sem tukaj, saj spadam sem, v gore. Kaj bi opisoval to noč, to se ne da brati, to je treba doživeti. Vsak trenutek v gorah, naj sije sonce ali luna, treska in lije kakor iz škafa, tudi če riješ preko pasu po pršiču in ti veter zmrzuje nos, vsak trenutek v gorah je pesem. Napore pozabiš, lepote pa ostanejo, zlijejo se v celoto, v ljubezen do gora in do vse narave.”
Str. 64